KAKO SEM KOT UČITELJICA OVIRALA SVOJ USPEH

Prevod članka ameriške avtorice Angele Watson, učiteljice z enajstimi leti izkušenj v poučevanju. Od leta 2009 je njena strast pomagati drugim učiteljem tudi njena kariera - postala je svetovalka za izobraževanje v Brooklynu, New York. 

vir slike: originalni članek na http://thecornerstoneforteachers.com

Originalni članek najdete TUKAJ. 


ŠTIRJE NAČINI, KAKO SEM KOT UČITELJICA OVIRALA SVOJ USPEH

(in kako se je moje razmišljanje spremenilo)


Brez dvoma je izjemno stresno biti učitelj novinec. Ko se spomnim svoje učiteljske prakse in kako se je z leti razvijala, pa se zavem, da sem veliko svojega stresa ustvarila s tem, kako sem se odločila dojemati svoje delo. Moja miselnost o učencih in njihovih starših, pa tudi to, kako sem gledala na svojo vlogo v razredu, sta povzročili, da sem bila ob zoprnih dogodkih skoraj ob pamet, zahtevne situacije pa so se mi zdele nerešljive.
 
Danes bom razkrila štiri načine, kako sem kot učiteljica ovirala svoj uspeh, ter kako in zakaj se je moje razmišljanje s časom spreminjalo.



1. Posnemala sem kolege v načinih doseganja discipline, čeprav mi je bilo zaradi tega neprijetno.


Svojo učiteljsko kariero sem začela v času in prostoru, kjer je veljala norma, da kažeš moč in nadzor nad učenci. Spoštovanje smo zahtevali, ne si ga zaslužili. Sramotenje učencev je bilo sprejemljivo. Sklanjanje k obrazom otrok in govorjenje stvari, kot na primer: »Me razumeš, mali fantek?« je veljalo za primeren način, kako pomagati otrokom spoznati samoumevno neravnovesje moči med učitelji in učenci, da bi se »zavedali svojega mesta«.
 
Ta pristop k disciplini je dozdevno deloval za starše mojih učencev in za veliko mojih sodelavk. Zato sem ga poskusila, čeprav me niso nikoli usposobili za take interakcije z otroki in tudi vzgajali me niso v skupnosti, kjer bi bila to norma. Mislim, da je na površju delovalo. Otroci so se držali pravil in mi izkazovali spoštovanje.
 
Toda v interakcijah z njimi mi je bilo neprijetno. Globoko v sebi sem bila v zadregi zaradi svojega načina pogovarjanja z učenci. Ni ustrezalo moji osebnosti … oziroma, še pomembneje, ni ustrezalo vrsti ljudi, kakršne sem si želela, da bi bili moji učenci.


Kaj se je spremenilo:
 
V to zgodbo sem se veliko bolj poglobila (in govorila o prelomni točki, ko sem spoznala, da sem v svojih disciplinskih metodah naredila ogromno napako) v sedmi epizodi prve sezone moje oddaje. Imenuje se Najdi in sprejmi svoj edinstveni slog vodenja razreda. Ko sem uzrla dolgoročne posledice takega govorjenja z otroki, nisem več hotela biti kot sodelavke, ki sem jih nekoč občudovala.
 
Zavedla sem se, da bi lahko uporabila nekaj njihovih strategij poučevanja in idej za pouk, vendar bi morala vedno, vedno filtrirati vse, čemur sem bila priča, skozi sito tega, kar deluje ZAME in za tip razredne skupnosti, ki sem jo hotela ustvariti za svoje učence. Ko sem razmišljala, kako upravljam svoj razred in vodim učence, sem veliko bolj upoštevala, kako sem se počutila zaradi teh odločitev in kako so se zaradi njih počutili učenci.



2. Bila sem obsedena z nadzorom in v svoji učilnici izvajala mikromenedžment.
 

Na začetku svoje učiteljske kariere sem hotela odločati o vsem, kar se je dogajalo v razredu, in vse nadzorovati. Ta potreba po nadzoru je presegala ustvarjanje primernih postopkov in rutin ter se je na veliko načinov izrodila v mikromenedžment.

Na primer, svojih učencev nisem učila samo tiho hoditi po hodnikih. Učila sem jih, da morajo biti njihove dlani v določenem položaju. Ni bilo pomembno, da nekateri učenci znajo primerno hoditi, ne da bi držali eno dlan za hrbtom in drugo na ustnicah v položaju »pssst«. Ukazala sem, naj hodijo v natančno takem položaju, in zato je moral to početi vsakdo, vsakič, ko smo hodili skupaj kot razred. Pika.
 
Ta nagnjenja k mikromenedžmentu so bila posledica mojega naravnega tipa osebnosti: rada imam red in doslednost. In moja ljubezen do teh stvari se je okrepila vsakič, ko je kdo prišel v mojo učilnico in me pohvalil, kako je vse organizirano, kako natančno učenci vedo, kaj morajo storiti, in kako gladko vse poteka. Zato sem res mislila, da ravnam prav.


Kaj se je spremenilo:
 
Ko se ozrem nazaj, menim, da sem učencem odvzemala preveč pristojnosti pri ustvarjanju naše razredne skupnosti. Pravzaprav vem, da sem. Z leti sem se naučila vključevati učence v vedno več odločitev o ureditvi našega razreda.
 
Začela sem z majhnimi koraki, kot je spraševanje učencev, kako bi moral razred po njihovem mnenju hoditi po hodnikih, in skupno ustvarjanje norm. Eksperimentirala sem z dopuščanjem izbire (»Nekateri med nami pravijo, da radi hodijo z rokami za hrbtom, drugi pa radi hodijo z rokami ob bokih. Mislim, da bi bilo oboje dobro, dokler dosegamo cilj, da ne bomo porivali ali poškodovali nikogar okoli sebe.«)
 
Vsakič, ko sem dala otrokom več pristojnosti, sem videla, koliko bolj prijetno jim je v razredu in kako so se začeli samostojneje usmerjati. Spoznala sem tudi, da sem bila veliko srečnejša in manj pod stresom, ko sem nehala prevzemati odgovornost za stvari, ki bi jih otroci lahko naredili sami. Ko sem videla te rezultate, je bilo veliko lažje opustiti nadzor in izročiti učilnico otrokom. Skratka, nehala sem upravljati in začela voditi. 
 


3. Vedenje učencev sem jemala osebno in dovolila, da so me otroci jezili. 

 
Ena od stvari, ki me je kot začetniško učiteljico najbolj jezila, je bila, da ko sem pogledala otroka v oči in dala jasno navodilo, je takoj, ko sem se obrnila stran, naredil obratno. Hočem reči … Spominjam se trenutkov, ko mi je krvni tlak zaradi tega tako narasel, da se mi je prav zares zameglil vid.
 
Povsem sem izgubila izpred oči širšo sliko in si dovolila postati nerazumno jezna zaradi stvari, ki so normalen del dela z otroki. V sebi sem tiho besnela in v svojem umu ter vsakemu učitelju, ki je hotel poslušati, vedno znova ponavljala situacijo (»S svojimi lastnimi očmi sem ga VIDELA zlomiti tisti svinčnik na pol, on pa je stal tam in mi v obraz lagal o tem!«).
 
Neprimerno vedenje učencev je bilo osebni napad. Jaz sem postavila pravila v učilnici, in ko so se jih učenci odločili kršiti, je bilo to kljubovanje meni kot avtoriteti. V moji glavi se je zdelo očitno, da če ne počnejo tistega, kar sem jim naročila, me ne spoštujejo, in rešitev je bila zahtevanje spoštovanja s takojšnjimi posledicami.


Kaj se je spremenilo:


Več ko sem se pogovarjala z drugimi učitelji in brala o izkušnjah drugih ljudi v učilnici, bolj sem se zavedala, da se ne ubadam z ničimer neobičajnim. Otroci so vedno nagajivi in premikajo meje kakršnih koli navodil, ki jim jih da kdor koli. To spoznanje mi je pomagalo, da se še zdaleč nisem tako zelo razjezila.
 
Poleg tega sem se preprosto izčrpala. Ko je otrok približno 3.762-ič naredil nekaj, česar ne bi smel, sem bila preutrujena, da bi se spet razburila zaradi tega. Ni se bilo več vredno vznemirjati, ko se je otrok grdo obnašal, ker sem bila ves dan vznemirjena. Nisem več hotela prepuščati nadzora nad svojo prisebnostjo gruči osemletnikov.
 
Drug katalizator spremembe je bilo to, da se je vse to dogajala v času, ko sem začenjala vključevati učence v ustvarjanje razrednih pravil in rutin. Počasi sem začenjala opažati, da pri njihovem grdem vedenju ne gre več zame, ker ni bilo več MOJE pravilo ali moja učilnica. Bilo je NAŠE. Niso bili nespoštljivi do mene: kršili so norme naše skupnosti.
 
Torej, namesto da bi morala vsakič zavzeti pozicijo moči in ohraniti svojo avtoriteto kljub nespoštovanju, je bilo moje delo preprosto opomniti učenca ali učenko, v kakšno sodelovanje v učilnici je privolil oziroma privolila, in ponovno vzpostaviti red s pomočjo vseh drugih učencev v razredu. Nisem bila več sama proti tridesetim otrokom v poskušanju uveljaviti svoja pravila; na moji strani je bilo devetindvajset otrok, enega pa je bilo v danem trenutku treba pripeljati nazaj v enotnost in harmonijo s preostalo skupnostjo.


4. Bila sem neverjetno nagnjena k sojenju domačega okolja in staršev svojih učencev. 

 
Moja prva učiteljska služba je bila v povsem brezplačni šoli približno miljo zunaj Washingtona D. C., kjer so imeli vsi učenci znižano ceno kosila. In čeprav sem se odločila, da bom vso kariero delala v šolah z veliko revščine, in sem vedno rada služila v teh skupnostih, sem s časom spoznala, da imam veliko slepih peg in predsodkov, s katerimi se moram ukvarjati.
 
Ne morem izračunati, koliko časa in energije sem zapravljala za pritoževanje nad vsem, česar starši niso naredili za svoje otroke, in nad tem, da niso cenili izobraževanja, kot bi ga morali. Veliko sem se razburjala, razmišljajoč o tem, kaj »morajo narediti starši«, čeprav to ni pomagalo gojiti pozitivnih odnosov z njimi. In naravnost zamerila sem jim, da sem bila samo jaz odgovorna za dosežke svojih učencev, nisem pa imela nadzora nad stvarmi pri njih doma, ki močno vplivajo na pripravljenost otrok za učenje.


Kaj se je spremenilo:
 
Več časa ko sem porabila za spoznavanje družin, ki sem jim služila, bolje sem se znala vživeti vanje. Veliko manj sem bila jezna na Sydneyevo mamo, ker ni pravočasno oddajala obrazcev, ko mi je povedala, da je noseča z dvojčkoma in se pri vseh osnovnih gospodinjskih opravilih bori z utrujenostjo. Nisem zamerila Marshaunovi mami, da mu je kupila čevlje za 150 dolarjev, potem pa trdila, da nima denarja za izlet, ko sem preživela odmor z Marshaunom in izvedela, da ga je teta presenetila s čevlji, da bi lahko bil tak kot njegovi veliki bratranci.
 
Ljudje imajo vedno razloge, da se vedejo tako, kot se. In več ko sem poslušala in gledala veliko sliko, bolj sem se učila v dvomu verjeti družinam in jih poskušati razumeti namesto soditi.
 
To je bila dobrodošla sprememba miselnosti zame, ker sem bila zaradi nje manj pod stresom. Vsakič, ko me je mikalo, da bi se razburila zaradi tega, kako starši vzgajajo ali ne vzgajajo otroka, sem se spomnila, da so njihove odločitve smiselne v kontekstu njihovega dojemanja in stvarnosti. Poskušanje uokviriti njihovo odločanje v kontekstu mojega pogleda na svet me je samo frustriralo in mi jemalo energijo, ki sem jo potrebovala za pomoč učencem.
 
Najboljše, kar sem lahko naredila za svoje učence, je bilo, da sem se poskušala vživeti v težave njihovih družin, priznala, da so njihove odločitve v njihovem okolju smiselne, in se odločila delati z njimi v boju proti učinkom revščine, namesto da bi se borila proti samim ljudem, ki živijo v revščini.



Dve skupni točki vseh teh primerov
 
Prvič, vsa sprememba je bila odvisna od moje pripravljenosti videti širšo sliko namesto samo tistega, kar se je dogajalo v tistem trenutku.


Vsakič, ko sem se vznemirila, je bilo to zato, ker sem izgubila vizijo razreda:
 
- ovirala sem svoj uspeh s posnemanjem disciplinskih slogov drugih, ker sem iskala kratkoročne rezultate, namesto da bi razmišljala, kakšno razredno skupnost in kakšen značaj bi rada pomagala otrokom razviti;

- ovirala sem svoj uspeh, ker sem v učilnici izvajala mikromenedžment, ker nisem utrdila vizije, s katero bi pomagala učencem prevzeti odgovornost za njihovo učenje;

- ovirala sem svoj uspeh, ker sem jemala neprimerno vedenje učencev osebno, ker sem se ujela v vročico trenutka, namesto da bi videla širšo sliko svojega poslanstva vzornice učencem v samonadzoru čustev in vedenja (samonadzor namesto reagiranja);

- in ovirala sem svoj uspeh s sojenjem staršev, namesto da bi videla širšo sliko njihovih težav in stisk, zaradi katerih jim je bilo težko sprejeti najboljše odločitve za svoje otroke.


Drugič, sprememba se ni zgodila čez noč.
 
Nisem pritisnila na stikalo in nekako postala sproščena in neprizadeta zaradi nespoštovanja učencev ter povsem nehala soditi. Doživela sem samo nekaj trenutkov jasnosti in v njih ukrepala. Potem sem spet ukrepala. In spet.
 
Med temi obdobji ukrepanja pa sem včasih neprevidno naredila korak nazaj in spet zapadla v stare vzorce. Toda moj splošni zagon je vodil naprej in dejavno sem se trudila odločati bolje. Kot vsaka pot izboljševanja sebe je bilo tudi spreminjanje moje miselnosti proces, ki je trajal veliko let in je nekaj, česar se moram še naprej zavedati in vsak dan uporabljati. 

 

Napake so nekaj, kar delamo vsi; učenje iz napak pa ne.