sobota, 12. marec 2016

ZAKAJ NISEM VEČ UČITELJICA? - 2. del



Pred nami je drugi del izpovedi učiteljice. Tokrat nič mojega uvoda - preidimo takoj na njeno zgodbo.
(Prvi del najdete TUKAJ.)
 



 ZAKAJ NISEM VEČ UČITELJICA? - 2. del


Uvodna motivacija je bila učinkovita. Pridobila sem vaša čustva. Zdaj mi verjamete. Enako sem delala z otroki. Nihče ni pripravljen poslušati, dokler sem samo še ena izpred katedra, vsa pametna. Ko pa dosežem vašo bolečino, postanete pozorni. V bistvu pišem samo o sebi, a znam povedati tako, da se vsak prepozna.




Zapravljanje časa in denarja

Konference so večinoma eno tako zapravljanje časa, ampak v zakonu piše svašta, česar se je nujno treba držati. Včasih se je kakšna učiteljica pritoževala nad obnašanjem mulcev. Teh istih, ki z mano v razredu plešejo in pojejo. Na tiho se muzam in rišem srčke v zvezek. Debata pride na neurejeno družino, nasilnega očeta, nemočno mamo. Jabolko ne pade daleč od drevesa, je rekla in s tem zaključila razpravo.

Revež je dobil dodatne ure s pedagoginjo. Kje le najdejo take strokovnjake? Odlična teorija. Samozavest na nuli. Kaj govori, niti mene ne zanima, saj je iz enega drugega sveta, kjer smo ta poredni njihovi pacienti. In potem otroci sedijo z njo, zavijajo z očmi, reči pa itak ne smejo nič. Naučijo se posebne preživetvene tehnike: Kako biti neviden. Kar sem jim svetovala, kadar so prijokali k meni, če jih je sodelavka ozmerjala za smrdljivce. Veliko otrok sploh nisem učila, pa so k meni prihajali na klepet po pouku. Mal tko, kuk kej sem. Kar v resnici pomeni: 'Prosim, pogovarjaj se z mano, nimam nikogar. Če me sošolci vidijo, da se ti smejiš z mano, se bodo tudi oni z mano igrali.'

V času debelih krav, ko smo denar metali skozi okno kar pri belem dnevu, smo bili deležni mnogih kvalitetnih izobraževanj, predavanj, delavnic, projektov… Imela sem čast, da poslušam Viljema Ščuko. Jaz sem boss v razredu je bil pa tako slikovit seminar, da bi ga lahko stokrat poslušala! Pa je bilo slišati: Danes bo pa kosilo tako pozno! Pa kaj se tale tu repenči, v mojem razredu je vse v redu.

Verjamemo. Ker sedijo pribiti na stolih in ne prdnejo. Ampak energija nekam mora iti, gospa sodelavka. Fokusirana je točno v vaše srce. V očeh učencev čutiš njihovo mržnjo. Prezir. Kako le to boli učitelja z nizko samopodobo, ki je največji terorist na šoli in se nihče ne želi pogovarjati z njim? Sovraži vse po vrsti, ker je to njegova služba. Da se otroci bojijo priti v šolo. Ker nekdo jih mora naučiti reda. Najbrž morajo imeti roke na hrbtu, kadar razlaga novo snov. 




Dobila sem odpoved

Moj najljubši primer, kako sem dobila odpoved:

Našla sem fino krasno agencijo za izobraževanje. Podpisala sem eno tistih pogodb, ki jih niti nočeš prebrati in se bojiš, da ne bodo niti hoteli podpisati. Najprej sem inštruirala posamezne učence. Vedno sem dobila najbolj uboge. Petčlansko družino s tremi otroci s posebnimi potrebami. Mali tak car! On je pisal 4!

Ker delam take čudeže, se je zame našla luknja v sistemu. Poškodovana učiteljica. Nadomeščanje v podaljšanem bivanju. Niso smeli objaviti razpisa? Pa so najeli našo agencijo, ki jim je dostavila mene. Naša firma je tudi sicer v odličnih odnosih s šolo.

Po dveh tednih se poškoduje še razredničarka. V razredu med poukom. Ker te male zverinice lezejo povsod. Pod mizo, po okenskih policah, omarah, skačejo po mizah, najdeš jih pod katedrom kak dan, mokra tla, včasih raje ne vprašam, zakaj,… Vidite sliko?

Kadar te ravnatelj pošlje nadomeščat v take razmere, je to za kazen (ajde, morda kdaj zato, ker res verjame, da si edini, ki bi tam preživel).

A mi smo se imeli lepo. Toliko čustev še nisem videla. Saj to ni drugega kot čustva, ta direndaj. Pa se pogovori z vsakim, gospa učiteljica! Pa sem se. Še posebej z Njim in njegovimi starši. Ker sem se seveda javila, da prevzamem obe izmeni, dokler ne najdejo rešitve. Tako sem z njimi preživljala po 8 ur. Revčki, kako zdržijo takole pet let? Država ti praktično ugrabi otroka pri enem letu in ti ga institucionalizira. Vidiš ga od 16.00 do 20.00. Pa krožki, pa naloga, pa branje pa računanje. Pa prijetno mirno okolje, polno ljubezni in lepih besed in vsi smo lepi na slikah.

Gospa direktorica me je poklicala, da moram v petek zvečer nujno nuditi inštrukcije dijakinji drugega letnika. Rekla sem, da ne. (Me res zanima, kolikokrat v karieri sem si drznila reči ne.) Da ne zmorem fizično. Da sem utrujena in rabim čas zase. Glede na to, da delam dvojno službo, se mi zdi moj počitek več vreden kot učenka drugega letnika, ki se upira staršem. Znorela je. Drla se je v telefon, kaka predrzna smrklja da sem. Organizirala je teroristično akcijo.

8. december:

Tistega uspešnega dne smo dopoldne ustvarili odštekano gledališko igro. V njej so želeli sodelovati vsi učenci razreda, ki je neobvladljiv in se vsi križajo, kadar morajo v ta zverinjak. Srčki moji. Hvala vsem staršem. Za podporo. Še posebej se spomnim mamice, ki me je kasneje na cesti nagovorila: 'Glej, da vsem poveš, kaj so naredili! Mi ne moremo.'

Postavim razred v kolono, da gremo skupaj na kosilo in potem v podaljšano bivanje. Vstopi pomočnica ravnateljice, direktorica moje agencije in zamenjava zame.

Gospa direktorica, ki se trudi skrivati osebno zamero do mene, mi razloži, da od zdajle nisem več njena uslužbenka. Naj vrnem ključe, ker sem od zdajle naprej tujec na šoli, ki potrebuje varnostnika, da me pospremi do vrat. Gospa pomočnica je nemočno dvigovala ramena, gledala v tla, bilo ji je iskreno žal.

Obnemela sem. Pa otroci! Učiteljica, zakaj jokate? Me je prišel vprašat On, ki je bil tako pogumen, da je stopil med mene in direktorico, kot bi me želel zaščititi. Kaj naj mu rečem?

Otrokom se je odpulilo. Začeli so rjoveti, jokati, vpiti. Me res zanima, kako je to izgledalo v jedilnici. Kako so kulturno zaužili obrok, kot piše na vratih. Moja zamenjava ni vedela, kako je komu ime. Niti, koliko jih je.

Ostala sem sama z gospo direktorico, ki je sedela v prvi klopi. Nažgem si muziko. Pospravljam. Ona sedi tam in se prijazno pogovarja z mano. Povedala sem ji, da je ne želim poslušati in da naj se odstrani iz razreda, da v miru spakiram, ker se tresem, če ona tam sedi. Ni šla.

Pa sem se slekla. Najprej hlače. Ja, človek se mora nekje preobleči, kajne? Pa še majico, ko sem začutila njeno osuplost. Kaj bi še rada, gospa direktorica?! Ni več spregovorila. Hvalabogu za Mejdne, da sem lahko tam pred njo plesala cela divja, tulila njihovo kitaro in uživala v svojem ponosu.

Vsaka sodelavka posebej me je tolažila. Kaj, če se njim kaj takega zgodi! Samo da kdo ne vidi, da se s tabo pogovarjam! Gospa razredničarka, hvala. Popolnoma mi je zaupala in me podpirala. Mene, ki sem vendar samo za zgago tamle! Da me morajo tolikodane varnostniki pospremiti iz šole!

Na razpis sem se javila. Ustrezala sem vsem pogojem, poznala sem otroke, radi so me imeli otroci, starši in učitelji. Izbrana nisem bila.

Že nekaj let premlevam in glodam tole. Pričakujem odziv gospe direktorice. Ne bo pogoltnila, da sem jo takole očrnila. Čutim pa tudi podporo kolegov, ki se jim je zgodilo še kaj hujšega, pa nimajo komu povedati. Evo me, tukajle sem, če rabimo primer za linčanje.

Po objavi prvega dela moje izpovedi me je poklicala prijateljica. Moje divje srce se je pomirilo. Ni me več strah, kaj se mi lahko zgodi. Ne verjamem več tem foram. Najprej je strokovno analizirala besedilo, kakor pač vsaka tršica že po difoltu. Čutila sem njeno rdečico na licih, njeno ljubezen v očeh. Pa me tako tiho vpraša: 'Pa saj se ne požvižgaš zares na jezik, na slovnično pravilnost jezika, a nede ne?' Neeeeee. Res se ne. Ampak moj je pač tak neubogljiv in vedno nekaj po svoje opleta. Saj včasih ga uspem ukrotiti, a večinoma tako uživam v njegovih poskokih in ovinkih, da si ne morem kaj, da se ne bi prepustila vsej tej energiji, ki se dvigne v prsih, kjer se čuti vpliv ne adrenalina, ampak čistega užitka v zvenu besed.

 

Mnogo stvari, o katerih se pač ne govori

Učenci tujci se pa kar ponoči sami od sebe naučijo brati s slovenskim naglasom. (Zdi se, da vsi tako mislijo, kajti od njih gladko pričakujejo, da bodo to znali.) Ajde, Jugoslovane si še nekako predstavljam, drugih jezikovnih skupin pa nikakor. Kot profesorica slovenščine nisem bila v nobeni šoli članica nobenega odbora za učenje jezika tujcev. Spoznala sem krasno bosansko družino. Spomnim se fanta, kako držo je imel. Tako ponosno, spoštljivo. To mu prav vidiš v srce. Vprašam ga zdaj, kako se me spomni. In on ve samo to, da sem z njimi igrala med dvema ognjema! To je najbolj pristna oblika dela z otroki. Da se z njimi igraš, da jih vprašaš, kako kaj pes,… ne glede na to, koliko so stari.

Fizično sem sposobna in rabim gibanje. Najbrž tako kot vsi. Pa zakaj potem prideš v službo v visokih petah? To so tiste učiteljice, ki si predstavljajo, da sedeči učenci čakajo na vsako tvojo besedo. Ker tako pač mora biti, kajne? Tako je v vseh razredih (razen v tvojem), o tem se ne govori. Če v tvojem razredu nagajajo, to pomeni, da je s tabo nekaj narobe. Da si nesposoben. Zato si nobena učiteljica ne upa posvetovati se s kolegi o konkretnih situacijah. Zato vsaka doma melje in melje - kaj je narobe z mano? V čakalnici v zdravstvenem domu se pretvarjava, da ne čakava obe na enak recept.

Srečo imam, da na svoje telo gledam drugače in mi dobro služi v tej obliki na Zemlji. Naučila sem se živeti z vsemi diagnozami. Učenci so mi velikokrat pomagali k višjemu razumevanju sveta. Če njih vprašaš, jim je vse jasno. Še posebej sem oboževala ta poredne. Če so pa taki kot jaz! Jedli so mi iz roke. Razen včasih. Včasih sem sedela tam in se čudila, kako vse to preživim. Pa se hitro potolažiš, ko vidiš nekatere, ki te razumejo. Ko se ti srce omehča. Ko posije sonce.

Težko sem obvladala 32 otrok v podaljšanem bivanju. Za vsak incident sem letela k specialni pedagoginji. Komaj je čakala, da spet pridem. Vedela je, da prihajam zaradi sebe. Učitelji ne sprašujejo kolegov za vzgojne nasvete. Tiho so. Dokler ne pridejo v šolo starši. Ubogi otroci! Doma tepeni, zlorabljeni, ko pa jim 'poči film' v šoli (doma se zadržujejo, a enkrat mora izbruhniti), ta obvesti starše. Tako dobi oče pisno obvestilo države, da je treba ta malega tepst, dokler se ga bo še kaj prijelo.

 

Šola in starši

Če bi bili razredi manjši, bi bilo pa tako lepo! Učitelj bi bil bolj spočit. Vse tiste birokratske klobase bi bile lepo urejene. V proces izobraževanja bi lahko bolj aktivno vključili starše. Oni so tisti, ki imajo največjo moč pri vzgoji otrok. Če ima učitelj dober odnos s starši, učenci to čutijo. Takemu učitelju zaupajo in se ne trudijo pokazati, kake vragolije vse si lahko omislijo. (Videla sem, kako sošolec pljune pašteto sošolki v usta.)

Starši morajo šolo videti kot pomoč in otroka z veseljem pošiljati tja. Take starše vzgojiš, če se z njimi pogovarjaš, kot da so ljudje in da oni rabijo pomoč, ne otroci. Mame imajo tri dni pred govorilnimi urami drisko, ne spijo, ne jedo,… po tretmaju pa tri dni jočejo, tepejo, grozijo. Tu se vključi tudi oče. V šolo pa ne gre, da si ne bo sramote delal. (Kaj si pa mislila, da naredijo agresivni jezni alkoholiki s svojo mularijo pokvarjeno?)

Poredni otroci ne obstajajo. To so poškodovani otroci. Ti rabijo največ ljubezni. Nisem videla veliko objemanja med učitelji in učenci. Najbrž ni primerno, kaj jaz vem. Jaz sem objela vse. Še danes jih. Objem je najbolj direkten prenos energije. Začutijo toplino, bližino, varnost. Drugega ne rabijo, oni zmorejo vse, glede na to, da živijo v bednih razmerah in še vedno stojijo tu pred tabo. Še toliko moči imajo, da se upajo jokat in potožit! Žal mi je za vsakega, ki ga nisem mogla objeti. Ki so tako trdi postali, kot da moj dotik čutijo kot klofuto, ki so je bolj vajeni. Upam, da razumete. Vedno sem se bala, ali kršim kak zakon, ki preprečuje dotikanje otrok. Ko te pa objame še mama…

 

Povejte še vi

Vidim, da sem veliko naredila tudi za bralno pismenost. Predstavljam si, kako na telefonih na avtobusu preberete besedilo prvič. Doma pa ob čaju ali kavi še drugič. Natančno čutite mojo energijo. Hvala, da me berete. Vsak klik razumem kot podporo (res vse po svoje vidim). Komentarji so me presenetili. Pričakovala sem več jamrarije. Kaj se ven mečem. Pa vidim, da se eden mora. Čakam še kakega bolj vplivnega, pomembnega. Z več titulami. Morda pooblastil. Stricev iz ozadja.

A bo kaj, ali bomo morali kar sami?

Prosim bralce z idejami, da jih napišete. Sama jih imam, a raje tako organiziram delo, da vključim čim več ljudi v proces ustvarjanja. Tako začutiš svoj doprinos tudi ti. Kot da si del projekta. Vem, da ideje tavajo povsod - tule jim dajmo mesto, da pridejo na plan. 






11 komentarjev:

  1. Bolj kot berem, bolj spoznavam, da nisem edina v razmišljanju, dogodkih in vedenju. Nekaj časa sem mislila, da nekdo piše mojo zgodbo, tako podobi...ne! enaki sta si. Sprašujem se, zakaj mora biti tako. Pa vendar mislim, da obe veva kakšen je odgovor. Z ovcami je lažje, kajne? Tisti, ki smo pa drugačni - črne ovce - smo pa za sistem prenevarni.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja, Tea in Marjana - žal je res tako: vsi moramo biti samo pohlevne ovce. Čim ena ovca izgleda drugače, kot ostale, pa jo je treba odstranit... Samo to je škoda, da je tak sistem, ki celo deluje, saj se zato večina raje pokori in se prebarva na belo ovco, da je enak ostalim, čeprav je v bistvu v globini jaza ena prijazna, črna ovčka.
      Pa to nas vendar dela zanimive in nas privlači. Prijaznost, objemi, dobrodušnost in toplo srce pa bodo vseeno na koncu zmagovalci. Če ne za okolico, pa vsaj v svoji duši.
      Le tako naprej! Vsa čast.

      Izbriši
    2. Hvala, Janez. Tudi jaz mislim, da je to tista prava zmaga - ko si zadovoljen v duši; ko sam sebi pred ogledalom z radostjo pogledaš v oči.

      Izbriši
  2. O ko bi vsi učitelji tako razmišljali, koliko lažje bi bilo vzgajati otroke
    Prebrala na dušek oba dela. Kar tako naprej

    OdgovoriIzbriši
  3. Ko bi vsaj bilo več takih učiteljic in učiteljev po šolah...

    OdgovoriIzbriši
  4. In točno tako je!!! Bog ne daj, da tvoj otrok izstopa iz povprečja, pa ni važno ali gor ali dol: nasrkal si ga kot starš! Uuuuuuu, bi imela veliko povedat po 12-ih letih osnovne šole, pa še jo bom nekaj časa morala obiskovati (pri treh otrocih je to pač tako), verjetno bo izkušenj še več, negativnih in hvala bogu, pozitivnih tudi, ker k sreči imamo tudi učiteljice z ZKP- jem ☺

    OdgovoriIzbriši
  5. Hvala ti, kolegica. Že od nekdaj govorim, da bi bilo marsikaj drugače, če bi v razredu bilo toliko otrok, učencev, da bi učitelj lahko vsakemu pogledal v oči, zares pogledal ... Upam, da se kdaj srečava v živo in še kako rečeva, rečemo ...

    OdgovoriIzbriši
  6. Četudi nisem v učiteljskih vodah (vsaj ne v šolskih), se najdem v tej izpovedi in točno vem, čutim ... vedno več bo "črnih ovčk" (med katere gotovo spadam tudi sama), bolj svetla bojo postajala naša življenja ... in enkrat bojo "bele ovčke" v manjšini oz. bojo črne postale bele in bele črne, he he...

    Ga. Marjana, vam kot poredni slovenistki:) bi pa rada nekaj poslala v branje. Je možen kak mejl? Fejsbuka nimam ... Brigita

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Spoštovana Brigita, pišite mi na naslov marjana.skalic@gmail.com. Naj vas še spomnim, da sem jaz 'lastnica' bloga, pričujoči prispevek (1. in 2. del) pa je delo gostujoče avtorice, anonimne bivše učiteljice. Z veseljem bom prebrala, pa tudi posredovala naprej 'poredni slovenistki'.

      Izbriši
  7. Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši