sreda, 23. marec 2016

OTROCI Z UČNIMI TEŽAVAMI, STARŠI Z UČITELJSKIMI TEŽAVAMI IN UČITELJI S STARŠEVSKIMI TEŽAVAMI



Avtor naslednjih nekaj objav na tem blogu je Matjaž Marussig. Z veseljem danes objavljam prvo (pripombe v oklepajih so moje), najprej pa se nam Matjaž predstavi:



Sem oče zdaj že srednješolca, s katerim sem predelal kompletni devetletni kurikul osnovne šole. Sem tudi vodja sekcije Staršev mladine in otrok s SUT v društvu Bravo. Ta dva stavka verjetno povesta vse. Morda se spomnite javne debate, ko se je sindikat učiteljev uprl, da bi učitelji prevzemali delo kolegov medtem, ko bi jih nadomeščali. Izgovor je bil nekako v tej smeri, da pač niso usposobljeni učiti toliko različnih predmetov. No, jaz sem to naredil za vseh 9 let. Res, da samo za enega otroka, vendar obstaja bistvena razlika v vsebini besed »učiti« in »naučiti«. Prav to se je tudi dogajalo; sin se je v šoli učil, doma smo ga morali pa naučiti. Čeprav se stavek sliši kot izrabljena fraza, pa lahko zatrdim, da se dobesedno zažre v človeško psiho. Pri tem smo se spopadali le z disleksijo, v vsem ostalem je sin prekašal celo mene, priznam. Poudariti pa moram, da smo se učili na eni izmed treh najbolj uspešnih šol in tudi do otrok najbolj razumevajoči šoli - vendar pa vsi skupaj nismo zmogli prestopiti množice birokratskih nebuloz, ki so celo zakonsko podprte. Kaj to pomeni? Pojmi nestrokovnost kurikula, nepoznavanje razvojnih razlik, neupoštevanje priporočil stroke, vmešavanje politike v šolstvo in degradacija učiteljev so kar zakonsko utemeljeni. To pomeni, da ima naš birokratski aparat izjemno veliko časa ukvarjati se z natančno napačnimi zadevami. Rezultanta vseh sil pri teh dejanjih pa vedno pokaže na otroke in mlade. Posledično seveda tudi na starše. Starši neredko ne uspejo razumeti celotnega dogajanja, to pa pripelje do konfliktov na relaciji starši - šola – otroci, česar rezultat ponovno odnesejo otroci. Danes je čas, ki prehiteva svojo lastno generacijo in zaradi tega se naši otroci za svoje preživetje šolajo stihijsko. Po drugi strani so obremenjeni s prastarim načinom učenja, ki jih le še bolj upočasnjuje. Globoko sem prepričan, da se posledice že kažejo v obliki nezmožnosti tekmovanja na globalnem nivoju, pa ne šolskem.
Teksti, ki jih bo objavljala Marjana so stari nekaj let. Vendar čakam, da bodo objavljeni in prebrani. Tako boste določene zadeve lažje razumeli in si boste lažje izoblikovali svoje mnenje. Popolnoma razumem, da se z marsičem ne boste strinjali in zelo sem vesel, da bo do tega prišlo, kajti moj cilj je poiskati »resnico« oz. objektivne razlage. Današnja tehnologija omogoča komentarje oz. povratne informacije. Po objavi pa bom napisal v razmislek nov članek. V nekaj letih so se časi namreč tako močno spremenili, da so postale ideje o spremembi šolskega sistema odveč in bolj kot ne izguba časa. Osebno vidim pot šolanja naših otrok v popolnoma drugih smereh, a o tem kasneje.


Matjaž Marussig



Vir:
CC BY 2.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=36139



 
OTROCI Z UČNIMI TEŽAVAMI, STARŠI Z UČITELJSKIMI TEŽAVAMI IN UČITELJI S STARŠEVSKIMI TEŽAVAMI 
ali 
STAR BLOG - PA VENDAR



Ne morem si kaj, da ne bi objavil članka, pod katerim bi se podpisal marsikateri starš, učitelj in zelo verjetno tudi kak osnovnošolec, ki je imel to srečo, da se je v osnovni šoli naučil podpisovati. Zadnji trend naraščanja otrok z učnimi težavami je podoben trendu rasti nezaposlenih, ki za svoje stanje krivijo že davno končano svetovno krizo. Nekaj mojih spodnjih trditev bo pač zabolelo nekaj bralcev in navdihnilo nekaj več motivacije tistim, ki preventivno ne povedo ničesar. Ker sem trenutno tudi vodja združenih staršev otrok z učnimi težavami v nekem društvu, moram obelodanit tudi to, da moje stališče ni tudi stališče tega društva.


Ni časa in posluha za posameznike

Šolski sistem, ki mora izobraziti letno okrog 100.000 otrok, se s posamezniki ne zmore zares ukvarjati. To pomeni, da se bo populaciji, ki se v Gaussovi krivulji nahaja na levem in desnem skrajnem koncu, gladko odreklo. Nenazadnje je take populacije morda slabih 15%. Osnovni model šolstva je od Marije Terezije naprej ostal praktično nespremenjen. (S tem mislimo na model, ko učitelj odpredava snov in nato preverja, kako dobro jo učenci znajo reproducirati; medtem ko naprednejši pedagoški sistemi omogočajo otrokom, da v večji meri sami iščejo znanje, učitelj pa ima pri tem vlogo spremljevalca in usmerjevalca.)

Našega klasičnega šolskega sistema torej ne zanimajo individualni pristopi, pač pa ali je kumulativa za državo dovolj usposobljena, da bo lahko opravljala svoje osnovne naloge, s katerimi bo kolikor toliko masovno konkurečna drugim narodom. Težava pri takem sistemu je v tem, da se pri malih narodih v primerjavi z velikimi ne obnese. Nekaj sto milijonov povprečno usposobljenih državljanov proti nekaj milijonov državljanov, ki to niso, je dovolj za uspešno in konkurenčno državo. Ni pa dovolj par sto tisoč povprečno usposobljenih, ki bi konkurirali milijonski usposobljeni množici. A tudi za majhne narode obstajajo rešitve, za katere pa mi nekako nočemo slišati, ker zahtevajo nekaj več umskega napora odraslih.


Kako se počuti otrok, ki 'ne dosega standardov'?

Pa pojdimo k bistvu. Za lažje razumevanje otrok s SUT (specifičnimi učnimi težavami) je najbolje, če se vživimo v otroško življenje in razmislimo, kako otrok vse skupaj doživlja. Naj še enkrat poudarim, da otrok za težave, ki mu jih je naprtil svet odraslih, nikakor ne more biti kriv. A poskušajmo se vživeti v vlogo otroka, ki se jeseni vpiše v prvi razred osnovne šole.

Za otroka, ki nekoliko drugače razmišlja in se nekoliko drugače obnaša od 85% svojih vrstnikov, je vpis v prvi razred običajno pravi mali stres. Ker smo odrasli, si lahko zamislimo situacijo, v kateri doživimo stres manjšega obsega. Otrok v prvem razredu že takoj na začetku hitro spozna, da je večina njegove šolske socialne sredine hitrejša, odzivnejša in uspešnejša. To mu povzroči določeno frustracijo, ki že takoj, na samem začetku, nanj vpliva negativno. V prvem šolskem dnevu, tednu ali mesecu najverjetneje tudi spozna, da se njegovi najboljši prijatelji, ki jih je spoznal pred vstopom v šolo, znajdejo bolje kot on. Socialni sistem, ki si ga je vzpostavil in priboril v času pred šolsko obveznostjo, v šoli razpade v trenutku.

To situacijo si odrasli lahko ponazorimo s primerom, da imamo skupino prijateljev, s katerimi se družimo in smo dobro uigrani. Potem pa se za dalj časa z njimi odpravimo v kakšno od tuje govorečih dežel. Ne razumemo dobro jezika in nikoli nismo pomislili, da bi se v tej deželi preživljali tako, da bi v njej ustvarili podjetje. Naši prijatelji se tujega jezika hitro naučijo, odprejo svoja podjetja in preživijo. Kaj pa mi? Se bomo trudili jih posnemati, čeprav nekaj takšnega ni v naši naravi? Kako uspešni smo lahko pri tem in kako bi se počutili?

Verjetno bomo poskušali, a bolj ko se bomo trudili, bolj nam bodo prijatelji razlagali, da naša narava pač ne sodi v to deželo na tak način. Da imajo prav, nas bo prepričala kar sama država, v kateri se borimo za preživetje – neuspehi, zavrnitve se bodo vrstile in naše težave bodo izgledale, kot da nimajo ne konca ne kraja.

Vrnimo se k otroku v prvem razredu. Dobro se zaveda, da njegovi sovrstniki prednjačijo. Morda tega še ne kaže ali noče pokazati, a morda zboli za virozo ali čim podobnim, za kar nihče ne pomisli, kje so globlji vzroki. A tudi to še ni velika težava, največkrat mine sama od sebe. V šolah se pedagogi sicer trudijo, da bi pouk izgledal čim manj strogo šolski, zato postavljajo mize in stole v krog in podobno. Vendar učinek tega v celoti zbledi, ko se ure začenjajo in končujejo. Socialno okolje, v katerem je otrok živel pred vstopom v šolo, se zanj prevesi v socialno prisilo. Uiti ji ne more in ne sme, spremeniti pa tudi ničesar ne more. V razredu je polno didaktičnih igrač, za katere učitelji prepogosto mislijo, da so pripomoček, vendar jih taki otroci ne bodo opazili, če pa jih slučajno bodo, jih ne bodo vzljubili, kajti prave didaktične igrače so zanje v okoljih, kjer so bili pred vstopom v prvi razred. Izbirali so si jih sami, z njimi so sami upravljali, kadar so pač hoteli, in ne vsakih 45 minut po štirikrat, petkrat dnevno z vmesnim odmorom.


Otroci so različni

V prve razrede vstopajo otroci na različnih razvojnih stopnjah in z različnimi dosežki, iz različnih okolij. Otrok, ki je nagnjen k veliko gibanja, ne bo zmogel polovico dneva mirno presedeti; otrok, ki ni vodljiv, ne bo mogel biti zbran; otrok, ki je raziskovalne narave, ne bo zmogel slediti zanj dolgočasnim temam; otrok, ki ne zmore brati, se bo počutil izgubljenega in tako naprej. Najlažje in najbolj enostavno je takega otroka oklasificirati za otroka z motnjami, odgovornost pa prestaviti na otroka in starše. A to je že druga zgodba, ki sledi.

Vstop v šolski razred je torej za otroka velika in pogosto stresna sprememba. Bolj ali manj vsi starši pred tem poskrbimo, da se bo otrok šole veselil. Stresa, ki ga doživi, pa pogosto ne opazimo ali tudi nočemo opaziti niti starši niti učitelji, kajti otroci so na spremembe bistveno hitreje prilagodljivi, kot odrasli. 

V prvih razredih ima tako vsak otrok svojo razvojno stopnjo in svojo pozicijo v okolju. Oboje pa mu šola vzame ali poskuša odvzeti. Zelo cinično in nestrokovno je razglabljati, koliko populacije je pripravljene ta trenutek vstopiti v šolo pri šestih ali petih letih, kajti vsak otrok je bitje zase, dragoceno bitje, enkratno in neponovljivo. (Če je postavljen pred šolske izzive, preden je za to zrel, se lahko zruši njegov svet, in tu prav nič ne pomaga statistični podatek, da je tak in tak odstotek njegovih vrstnikov vstopil v šolo dobro pripravljen.)

Je pa stvar strokovne debate, kako zastaviti pouk, da bo primeren za učenje v 21. stoletju. Žal so se v take debate pripravljeni spuščati le nekateri posamezniki.

Vrnimo se k otroku, ki se je nekako prilagodil prvemu razredu, relativno dobro sledi razlagam in relativno mirno sedi pri urah, za katere je že davno dokazano, da so predolge. (Otroci te starosti lahko zbrano sledijo največ 20 minut.) Nekako se je prilagodil novemu okolju, ki zanj ne predstavlja več kakšne posebne ovire. Na prve ovire pa naletijo starši, ko preberejo elaborat njegove uspešnosti na koncu šolskega leta. Besede »ne dosega«, »še ne razume« ipd. se kar vrstijo. Osebno sem mnenja, da je tak sistem »letnih bonitetnih poročil« v celoti nepotreben, ker obstajajo danes v digitalni dobi mnogi neprimerno bolj učinkoviti prijemi, predvsem pa strokovno bolj utemeljeni. Štiri in več popisanih strani o tem, kako kaj otrok dosega konec meseca junija, je v resnici nekaj, kar je postalo neresno, če želimo izvedeti, kako je otrok osvojil načrtovano snov. Naslednje leto, predvsem pa med počitnicami, se bodo otroške možganske mreže še bolj razvile in določene težave bodo bolj in manj izpadle same od sebe.


Ocenjevanje

Na tak način otroci in starši preživimo do začetka številčnega ocenjevanja. Sistem ocenjevanja je nespremenjen že 140 let in zaradi tega v celoti neprilagojen na današnji čas. Je tudi osnovni razlog za kalvarijo otrok, za nerazumevanje med starši in učitelji in za slabo znanje. Od trenutka, ko začnemo otrokovo znanje ocenjevati, se tudi začne rangiranje otrok na sposobne in nesposobne. Sto let nazaj je prisilo in travme povzročala palica, danes pa so to psihični pritiski, ki za orodje uporabljajo ocene in ki jih doživijo tudi starši, če se otroci ne zmorejo prilagoditi.

Začetek številčnega ocenjevanja je zelo dramatičen. Popolnoma vseeno pa je, ali se začne v prvem razredu ali v četrtem, ker se otroci vedno lahko spremenijo v koš za vse, kar vanje odvržemo. Poleg tega je neverjetno spoznanje, kakšne odnose vse gojijo šole ne samo do staršev ampak tudi do otrok. Mirno lahko rečem, da v slovenskem prostoru prevladuje nepoznavanje problematike obveznega šolstva, predvsem pa nestrokovnost. Sam nisem šolski strokovnjak, a ko učitelj izjavi, da je otrok len in to 'strokovno' utemelji staršem, sem prepričan, da takemu učitelju manjka dobršen del znanja. (Na študiju psihologije smo se naučili: Lenoba ne obstaja, pač pa gre za nemotiviranost. Če kdorkoli nečesa ne dela / ne naredi, za to pač nima motivacije. Nekaj drugega bo ista oseba lahko naredila zelo hitro in zavzeto – ker je tokrat pač motivirana.)

Ob začetku ocenjevanja se tako začnejo pri otroku s šolskimi težavami le-te nalagati druga na drugo. Najprej se ob slabi oceni počuti kaznovan; ker je ocenjevanje javno, se počuti še javno ponižan in degradiran. Posledično se mu drastično zniža samopodoba, njegova socialna pozicija pa razpade. Vsak učiteljev poduk v negativnem tonu ga dodatno prizadene in frustira.

Ob teh stavkih se bo oglasila množica tistih, ki bodo trdili, da v življenju ni nič drugače. V življenju odraslih je vse drugače! Otrokovo diskriminacijo morda lahko primerjamo z nezaposlenim odraslim, ki si krčevito prizadeva nekje zaposliti, a vedno znova ugotavlja, da navkljub njegovim sposobnostim tega ne more narediti, zato zapade v osebnostni krč, iz katerega niti sam ne vidi izhoda. A pri otroku gremo običajno še dlje.

Starši so šokirani, presenečeni, počutijo se izgubljene, radi bi zaščitili svojega otroka, a ga ne morejo. Otrok to opazi podzavestno. Odpeljejo ga v svetovalni center, kjer ga »pregledajo« strokovnjaki. Stiska otroka se s tem še poveča. Rezultat zanj je poguben. »Najbolj pametni« in odrasli so se odločili, da on ni sposoben opravljati nalog, ki jih opravljajo njegovi vrstniki. Dobi strokovno utemeljitev, da je 'neumen', kot to razume sam. Marsikdo mi bo te besede oporekal, češ, da bi moral otrok biti zadovoljen, ker je dobil strokovno pomoč. Da se otrok ob tem počuti neumen, boste izvedeli le na način, da se z njim pogovorite in ga sami vprašate, kako se počuti. Morda pa vam tega nikoli ne bo priznal, ker vas ne bo hotel razočarati, a z malo empatije ga boste zelo dobro razumeli.


Je otrok s SUT bolnik?

Ker svetovanje plačujejo zavarovalnice, morajo obiskovalci svetovalnega centra prinesti s seboj tudi zdravstveno izkaznico. To ne pomeni nič drugega kot to, da je otrok s SUT tretiran kot bolnik, ob kar bi se zelo hitro spotaknilo verjetno že prvo evropsko sodišče, na katero bi se obrnil kdo od staršev. Predvidevam, da morajo biti starši za te storitve tudi dodatno zavarovani, kar pomeni, da so delno obvezni financirati tudi obvezno javno šolstvo, ki bi moralo biti brezplačno in nuditi učno pomoč, ki je potrebna zgolj zaradi šolstva in šolskega programa, kakršnega piše šolstvo in ne zaradi otroka ali staršev. Po domače povedano za tiste, ki se ne ukvarjate pretirano z ekonomijo: naredimo šolstvo težje dostopno, da bomo lahko zaposlovali dodatne ljudi, ki jih bodo plačevali uporabniki storitev, v tem primeru starši. Eleganten in skoraj neviden ovinek do plačljivega javnega 'brezplačnega' šolstva. (Poleg svetovalnih centrov in podobnih ustanov se na tržišču pojavlja vse več direktno plačljivih storitev v zvezi z učenjem za šolo in doseganjem šolske uspešnosti; poleg klasičnih inštrukcij še razni treningi učenja in podobno.)

Povrnimo se k otroškim možganom. Otrok dobi famozno odločbo s priporočili, ki je običajno izdana po sistemu kopiraj-prilepi, a ne krivim strokovnjakov, ker jih v celoti razumem, da se kaj drugega ne da narediti na tak način. Krivim sistem, ki pripelje otroka do strokovnjakov.

Otrok tako dobi odločbo, ki mu lahko omogoča ure dodatne učne pomoči, različne prilagoditve - pisanje testov v ločenem prostoru, uporabo papirja-zvezkov v pastelnih tonih namesto belega, poudarek na ustnem spraševanju (če težko piše) in podobno, ter kup nasvetov kako in kaj početi (z njim) v šoli.

Socialnega izločanja otroka s tem še ni konec. Zdaj se bodo verjetno povesili nosovi tistih, ki glasno nastopajo proti šolanju na domu, kot obliki asocialnega šolanja. (Tako je, v šoli je veliko socialnega izločanja.)

Slaba ocena otroka bo dovolj za zasmehovanje s strani sovrstnikov, a to še ni vse. Med uro bo vpričo vseh po otroka prišla druga učiteljica (specialna pedagoginja) in ga odpeljala v drug prostor. Ko bodo pisali test, bo otrok zaradi podaljšanega časa za pisanje šel pisat drugam. Spet vpričo njegovih vrstnikov. Nekateri učitelji, ki problematike ne poznajo ali nočejo poznati, pa ga bodo seveda tretirali mimo vseh priporočil svetovalnih centrov.

Niso pa te degradacije otrok edine. Ko je tak otrok pred tablo in je primoran dokazovati svoje znanje na enak način, kot so to počeli ob vpeljavi šolskega sistema 150 let nazaj, bo moral svoje slabe strani izpostaviti pred celim razredom. Tu preverjanje znanja v celoti izgubi svoj pomen in se spremeni v poniževanje integritete in osebnosti posameznika.


Vse več otrok s posebnimi potrebami ali vse težji učni načrti?

S posmehom berem negodovanje nekaterih šolnikov, kako raste število otrok s posebnimi potrebami. Poglejmo ta problem z drugega konca okrogle mize in malo poguglajmo po predpisanih osnovnošolskih programih. Ko (če) nam je nekaj od tega ostalo v glavi, ponovno malo poguglajmo, a tokrat po srednješolskih programih. Ni treba biti strokovnjak, da ugotovimo, da je del srednješolskih programov dobesedno prepisan v osnovnošolski program. Kakšna je lahko utemeljitev glede na to, da ima človek že približno 100.000 let enako možgansko prostornino? 


Zelo enostavna. Vzemimo si čas in ponovno malo pobrskajmo po datumih šolskih zakonov. Ni vam treba biti pravni strokovnjak, da ugotovite, da neverjetno sovpadajo z datumi političnih sprememb. Vtikanje politike v šolstvo je tako dokazano in na žalost zelo negativno. Novi in novi programi sprožijo potrebe po novih in novih administracijah, te pa potrebe po novih in novih zaposlenih v režiji, vse skupaj pa sproži nove in nove težave. Kot je rekel sir Ken Robinson »popravki slabega sistema naredijo sistem še slabši«.
(Zdi se, da se nam dogaja točno to, kajti po vsaki šolski reformi je še malo slabše kot prej.)

Ne bom se spuščal v politiko, ki ji je v tem primeru interes zgolj povečevati si volilno bazo, pač pa bom ostal v koži otroka, v upanju, da bo končno komu vsaj malo razumljivo, kaj odrasli počnemo. Ne kaj počne otrok, ampak kaj počnemo odrasli! Otrok se v tem primeru počuti socialno izločen in onesposobljen. Njegovi starši morajo prevzeti popolnoma drugačno vlogo kot starši ostalih otrok. Ta vloga je bistveno težja. Po eni strani morajo zaščititi otroka pred patološkim sistemom, po drugi strani pa mu omogočiti razvoj v zdravo in ustvarjalno osebo. Kako to doseči navkljub polenom, ki jih starši dobivajo pod noge, pa v naslednjih prispevkih.

Treba je poudariti, da vse skupaj lahko močno poslabšajo še tisti učitelji, ki ne poznajo težav in še manj njihove vzroke. Zato je izobraževanje učiteljev, ki morajo v »izobraževalno kumulativo« vcepiti predpisano znanje na predpisan način, še toliko bolj pomembno. Da, dodatno izobraževanje družbo stane, a jo bo treba zaradi takih in podobnih nesmislov dodatno plačevati ne glede na to ali bomo to tudi zmogli ali ne. Staršev nas to ne zanima, ker moramo vsak dan skrbeti ne samo, da bo otrok sit, temveč pri teh otrocih še to, da bodo izdelali šolo, čeprav po nobenem kriteriju ne spadajo v »posebno šolo«. Tisti starši, ki smo v svojih mladostih končali gimnazije in smo radovedni po naravi, bomo lahko otrokom pomagali do konca devetletke in tudi pri nadaljnjih šolanjih. Ostali starši pa bodo iskali inštrukcije, ki so danes postale že lepa industrija.

Za konec samo še odgovor zakaj smo kot narod neambiciozni, neperspektivni in v primerjavi z razvitim svetom nerazviti. Pri nas namreč uspejo le tisti posamezniki, ki poslušno sledijo starim generacijam. Stare generacije imajo stare šole, a njihova naloga je dajati mladim svobodo pri razmišljanju in jih spodbujati v doseganje lastnih rešitev - žal pa tega prav tisti, ki bi to morali, ne izvajajo.


Matjaž Marussig


Preberite tudi nadaljevanje:
- UČNE TEŽAVE - OTROCI TAKO, KAKO PA STARŠI?
- STARŠI, UČITELJI, OTROCI IN - MOTNJE 





3 komentarji:

  1. Povsem se strinjam. Čestitke za napisano.

    OdgovoriIzbriši
  2. Fenomenalno napisano!!! Čestitke!

    OdgovoriIzbriši
  3. Kot da bi jaz opisala našo izkušnjo ob vstopu v šolo. Bravo za take članke.

    OdgovoriIzbriši