sobota, 13. februar 2016

FINSKI ŠOLSKI SISTEM


Finski šolski sistem velja za enega najbolj učinkovitih šolskih sistemov na svetu. Predstavniki drugih držav množično potujejo v Helsinke, da bi se od Fincev naučili, kako narediti dobro šolo.



javno šolstvo
Vir: Unsplash



K ČEMU STREMIJO FINCI? 
 
 

»Ne prizadevamo si za najvišje uvrstitve v mednarodnih raziskavah znanja«, pravijo, »ampak izključno za to, da bi bili starši in otroci zadovoljni s tem, kar jim nudimo. Vse raziskave kažejo, da je stopnja zaupanja javnosti v naš šolski sistem vedno okrog 90%, in to je dosežek, s katerim se raje izpostavljamo kot z uvrstitvami na mednarodnih lestvicah znanja.«
 

Ne odobravajo standardiziranih testov pred šestnajstim letom starosti, ne dajejo veliko domačih nalog, začetek šole pred sedmim letom pa dojemajo kot kršitev pravice otrok, da so otroci.

V prvih letih šole ne gre za akademski uspeh, ampak za spodbujanje pripravljenosti na učenje in iskanje lastnih zanimanj, strasti. Otroci dobivajo prva tri leta opisne ocene, od četrtega razreda naprej pa številčne; začetek številčnega ocenjevanja se bo s septembrom 2016 premaknil v drugo polovico petega razreda.
 

Glavni cilj šolskega sistema je služiti kot inštrument za doseganje enakosti v družbi.



FINSKI ŠOLSKI SISTEM V ALINEJAH:


-Finski otroci ne hodijo v šolo pred sedmim letom. 

-Učenci so šoloobvezni do 18. leta starosti; osnovna šola do devetega razreda je obvezna za vse.
-Ocenjevanju zlasti v prvih letih ne dajejo velikega poudarka. Številčno ocenjevanje se začne v četrtem razredu, vendar se bo s šolskim letom 2016/17 to premaknilo v drugo polovico petega.
-Edini obvezni standardiziran test učenci opravljajo, ko so stari šestnajst let.

-Standardizirane teste sicer uporabljajo že v drugem in četrtem razredu za preverjanje znanja maternega jezika, lahko tudi že prej, vendar se rezultati uporabljajo izključno za izboljšavo učnega procesa.
-Finska na učenca porabi približno trideset odstotkov manj denarja kot ZDA.
-Vse otroke, ne glede na njihove sposobnosti, poučujejo v istih učilnicah.
-Trideset odstotkov učencev v prvih devetih letih izobraževanja dobiva dodatno pomoč.
-Šestinšestdeset odstotkov učencev gre na visoko šolo. To je najvišji delež v Evropi.
-Razlika med najslabšimi in najboljšimi učenci je najmanjša v Evropi.
-Število učencev pri urah naravoslovja je omejeno na šestnajst, da lahko pri vsaki uri izvajajo poskuse.
-Triindevetdeset odstotkov dijakov opravi maturo. To je 17,5 odstotka več kot v ZDA.
-Triinštirideset odstotkov finskih srednješolcev obiskuje poklicne šole.
-Finski osnovnošolci imajo v enem šolskem dnevu skupno 75 minut odmora, v ZDA pa v povprečju 27 minut. 

-Na razredni stopnji (do vključno šestega razreda) so vsi odmori obvezno zunaj, na predmetni stopnji pa je obvezni odmor zunaj le en. Dolžina odmora se razlikuje od šole do šole, v večini primerov je to 15 minut, odmor za topli obrok pa je dolg trideset minut.
-Učitelji v učilnicah preživijo povprečno štiri ure na dan, dve uri na teden (ki sta prav tako plačani) pa porabijo za strokovni razvoj.
-Finska ima toliko učiteljev kot New York, vendar veliko manj učencev - 600.000, medtem ko jih je v New Yorku 1,1 milijona.
-Šolski sistem v celoti plačuje država.  

-Vsi učitelji na Finskem morajo imeti magisterij, ki ga v celoti financira država.
-Državni učni načrt predstavlja samo široke smernice, učiteljem je dopuščene veliko svobode.
-Učitelje izberejo izmed najboljših 10% maturantov. Leta 2010 se je 6.600 kandidatov potegovalo za 660 prostih mest v državi na izobraževanju za osnovnošolskega učitelja. 

-Učitelji nimajo dodatka k plači za uspešnost. (Če ga imajo, obstaja nevarnost, da se bo učitelj preveč posvečal kazalnikom lastne kakovosti na škodo učencev. Tak primer je sistem napredovanja v nazive, ki ga imamo pri nas: učitelji mehanično pišejo članke in obiskujejo seminarje, da zberejo potrebno število točk za napredovanje in s tem povišanje plače; učenci imajo od teh učiteljevih dejavnosti praviloma bolj malo koristi, saj ne zagotavljajo povečanja kvalitete pouka in/ali interakcije učitelj-učenci. Seveda se mi zdi prav, da je dobro delo nagrajeno, vendar mora biti sistem zastavljen tako, da ne omogoča izkrivljanj.)
-Učitelji imajo primerljiv ugled kot zdravniki in odvetniki; sicer pa je na Finskem spoštovan vsak poklic, pravi Slovenec, ki živi in dela tam kot učitelj športne vzgoje.
-Pri mednarodnem standardiziranem merjenju leta 2001 so finski otroci pristali na vrhu v rezultatih znanja iz naravoslovja, branja in matematike. Od takrat so bili vedno na vrhu ali blizu.



ČEMU PRIPISUJEJO SVOJ USPEH?



Vzroke za uspeh bi lahko grobo razdelili na ozko šolske in na zgodovinsko-kulturne. Med slednje prištevajo boj naroda za preživetje v pogojih mraza in pomanjkanja; boj za jezik in lastno kulturo na severu, med Rusi in Švedi; protestantsko etiko in odnos do dela; asketskost, umirjenost, pa skromnost in samokritičnost. Raziskave kažejo, da so finski učenci po dosežkih na vrhu lestvic, po samoocenah svojega znanja pa zgolj na sredini - prav nasprotno od slovenskih šolarjev, ki so uvrščeni precej nizko po uspehu in visoko po svojih ocenah lastnega znanja.


Poudarjajo, da kot temelj uspešnosti sistema vidijo osnovno izobraževanje od sedmega do šestnajstega leta, kjer je izredno redek osip ali ponavljanje, 95 odstotkov prebivalcev države od tu nadaljuje na poklicnih ali akademskih srednjih šolah.


Finski pregovor pravi, da 'samo mrtva riba plava s tokom'; in res - Finska plava proti toku 'svetovnega gibanja za reforme izobraževanja' ki temelji na tekmovanju, standardizaciji, nadzoru in veliko preverjanja – finska šola pa na medsebojni pomoči, zaupanju, upoštevanju individualnih potreb, izbirnosti ter minimalno preverjanja.


»Izobraževalno politiko v tem svetovnem gibanju vedno pišejo z namenom, da bi bila ,najboljša' ali ,na vrhu tega ali onega'. Mi nismo taki. Hočemo biti boljši od Švedov - to je dovolj za nas,« se pošalijo na račun rivalstva s sosednjo Švedsko.


Zelo pomemben element finskega uspeha so učitelji, ki se dolgo izobražujejo in so bolj raziskovalno usmerjeni kot naši. Naravnost fascinantna pa je skrb za tiste učence, ki potrebujejo pomoč. V finskih šolah se učitelji tako dolgo in prizadevno ukvarjajo s teboj, tvojo družino, da ti enostavno mora uspeti.



ZGRADBA FINSKEGA ŠOLSKEGA SISTEMA


Predšolsko izobraževanje:


Finski vrtci sprejemajo otroke, stare od približno enega do 6 let. Pri šestih letih se otroci vključijo v enoletno pripravo na šolo, torej v nekakšno malo šolo. Ta je lahko organizirana v prostorih vrtca ali pa v prostorih šole. Priprava na šolo je bila sprva ponujena kot možnost, sedaj pa je del obveznega izobraževanja.


Osnovno izobraževanje:

Osnovna šola traja 9 let, vanjo so vključeni otroci, stari od 7-16 let. Država krije vse materialne stroške: učbenike in druge pripomočke, prehrano, varstvo, prevoz v šolo.


Osnovna šola ima dve stopnji:
1. nižja stopnja – prvih 6 let, večino predmetov poučujejo razredni učitelji
2. višja stopnja - 3 leta, poučujejo predmetni učitelji

V vseh 3 letih višje stopnje imajo po eno svetovalno uro na teden za seznanjanje s poklici in zaposlovanjem, ter v zadnjih dveh razredih po en teden "prakse", katere poglavitni namen je spoznavanje poklicev.



Srednje izobraževanje:

-Poklicne srednje šole

-Akademske srednje šole (gimnazije)

Oboje trajajo 3 leta. Vse srednje šole, vključno s poklicnimi, omogočajo prehod na visokošolski študij.


Visokošolsko izobraževanje:

-Dodiplomsko: traja 3 do 5 let

-Podiplomsko: traja 4 leta


V srednjem in visokem šolstvu se sistem precej razlikuje od našega, kot berem v neki diplomski nalogi. Veliko bolje je na primer poskrbljeno za poklicno usmerjanje in svetovanje; dijaki in študenti imajo svoj individualni načrt šolanja – svoj predmetnik si sestavijo glede na svoja zanimanja in načrte za prihodnost. Veliko poudarka je na vajeništvu in usposabljanju na delovnem mestu, torej na pridobivanju konkretnih poklicnih znanj in kompetenc.


Že v osnovni šoli je več poudarka na naravoslovnih predmetih, v skladu s tem pa je na finskem več študentov na tehničnih področjih in naravoslovju, pri nas pa jih je največ na ekonomskih in družbenih vedah.



KAZALCI KAKOVOSTI


Kot pomembne indikatorje kakovosti finski strokovnjaki za šolstvo izpostavljajo:

-majhne razlike v znanju učencev med posameznimi šolami,

-majhen osip v osnovnih in srednjih šolah,

-visoko izobražene in motivirane učitelje, 

-zmerne količine domačih nalog in

-visoke dosežke v raziskavah PISA in TIMSS.


Posebej poudarjajo, da ob rednem šolskem delu ni potreb po privatnem inštruiranju učencev.


V osnovnošolskem izobraž‍evanju ni nacionalnih preverjanj znanja ali inšpekcijskih pregledov.


Eksterno preverjanje ni obvezno - vsako leto ga opravijo le na vzorcu šol - toda šole oziroma občine se zanj prostovoljno odločijo in za to celo plačajo.
 

Poudarjajo, da ne obstaja razvrstitvena lista šol; prav tako ni tekmovanja ali primerjanja med njimi, ni strahu pred kaznimi ali finančnimi sankcijami. 



BITI UČITELJ NA FINSKEM



Učitelji običajno preživijo v učilnici približno štiri ure na dan, plačani pa so tudi za to, da dve uri na teden porabijo za strokovni razvoj. Za sprejem v magistrski program za učitelje se vsako leto poteguje deset- do dvajsetkrat večje število mladih, kot je prostih mest. Težje je priti v izobraževanje za učitelja kot na pravo ali medicino.
 

Učitelj je na Finskem eden najbolj spoštovanih poklicev. Vsak učitelj mora imeti izobrazbo profesorja, za njihova delovna mesta je velika konkurenca. Čeprav učiteljske plače niso med najvišjimi v državi, se na razpis za eno učiteljsko mesto v povprečju prijavi do 40 kandidatov. Finski šolski sistem učiteljem omogoča veliko svobode. Državni učni načrt predstavlja samo okvirne smernice. Znanja jim ni treba preverjati s standardiziranimi testi, učencem dajejo zelo malo domače naloge, vendar pa le-to sistematično preverjajo vse do devetega razreda.

Pri delu z učenci si zastavijo visoke cilje; predstavniki državnega šolskega organa z učitelji vedno govorijo o ciljih, ne o metodah; slednje prepuščajo učiteljem in se pri tem povsem zanesejo na njihovo inovativnost.

Na Finskem je biti učitelj častno, za ta poklic se v mnogih družinah odločajo iz roda v rod. Finci se zavedajo, da šola poganja tudi narodovo kulturo in ekonomijo.


 

ETIKA
   
Etična usmerjenost finskega izobraževalnega sistema temelji na medsebojnem spoštovanju in zaupanju ter nudenju pomoči vsakomur, ki jo potrebuje.
 

Vsi otroci dobijo enako kvalitetno izobrazbo, ne glede na to, če živijo na vasi ali v velikem mestu. Razlike med najslabšim in najboljšim učencem so najmanjše na svetu, ugotavlja študija OECD. »Enakost je najpomembnejša beseda v finskem izobraževanju. O tem so si edine vse politične stranke na levi in desni,« pravi predsednik finskega združenja učiteljev.
 

Med osnovne vrednote izobraževalnega sistema prištevajo spoštovanje življenja in človekovih pravic, spoštovanje različnih kultur, spodbujanje trajnostnega razvoja, spodbujanje odgovornosti in striktno spoštovanje različnosti učencev.



KURIKULUM


Finski nacionalni kurikul je inkluziven, vsevključujoč. Pokriva izobraževanje za vse učence, vendar hkrati upošteva ravnotežje med akademskimi dosežki in kakovostnim življenjem otrok.


Struktura sedanjega kurikularnega sistema je tristopenjska:

-Nacionalni kurikul vključuje osnovne vrednote, cilje, kriterije in učne vsebine.

-Lokalni kurikul povezuje nacionalne cilje in smernice izobraževanja z njihovo lokalno implementacijo. To v praksi pomeni, da
učitelji sodelujejo pri pisanju lokalnega kurikuluma; v manjših občinah vsi učitelji, v večjih pa se ustvari delovna skupina učiteljev, ki napiše lokalni kurikulum in nato vsaka šola doda dodatne klavzule glede na svoje zmožnosti in potrebe.


-Šolski kurikul daje učiteljem pristojnost, da upoštevajo potrebe in želje učencev ter njihovih staršev, možnosti konkretnega učnega okolja in specifične veščine učiteljev. Na podlagi šolskega kurikula oblikuje šola svoj letni delovni načrt, učitelji pa svojo letno pripravo in osebne cilje učencev.
 

Z vsako kurikularno prenovo so se povečevale avtonomnost in pristojnosti šol ter strokovna avtoriteta učiteljev (spet obratno kot pri nas!). Finci v praksi uresničujejo spoznanje, da samo samozavestni učitelji, ki uživajo zaupanje šolskih oblasti, lahko vzgajajo samozavestne učence. Nekaj, česar sam nimaš, pač ne moreš dati drugim. 

Kvaliteta izobraževanja se izboljša, ko se v kurikularni proces vključijo učenci, starši, lokalne oblasti, zdravstvene, socialne ustanove in drugi lokalni dejavniki.

Finci vedo, da je najboljši način za strokovni razvoj učiteljev njihovo suvereno razpravljanje o vprašanjih, kot so vrednote, učni cilji, dobri učni procesi, učno okolje in način preverjanja učencev. To pa hkrati zahteva kvalitetno pedagoško vodenje, ustrezen čas in jasno strukturo dolžnosti in pristojnosti članov šolskega kolektiva.
 

Finski šolski strokovnjaki poudarjajo pomembnost šolske kulture v procesu razvoja in izvajanja kurikula. Če učitelji dejavno sodelujejo v procesu razvoja kurikula, pri tem izboljšajo svoje lastne sposobnosti mišljenja, ocenjevanja, izražanja sebe, veščine pogajanja, dela z drugimi, toleriranja drugače mislečih in ustvarjanja. Skozi lastno učenje postanejo bolj sposobni podpirati razvoj teh lastnosti pri učencih.



FINSKA KULTURA


Povprečen prebivalec Finske si vsako leto v knjižnici izposodi 17 knjig. (Brskam po spletu za tovrstnim  podatkom za Slovenijo, vendar ne najdem neke jasne številke; navedbe se gibljejo od tega, da dve tretjini Slovencev prebereta vsaj eno knjigo na leto, do tega, da povprečni Slovenec prebere med dve in tri knjige na leto.)



Slovenci premalo beremo
Vir: Unsplash

 

Na Finskem velja, da je treba dogovorjeno, kaj šele zapisano, uresničiti - brez iskanja izgovorov, brez jamranja, da šolam to povzroča organizacijske težave itd. Takšna drža izhaja iz tradicije. Finci so bili namreč posebna entiteta znotraj ruskega carstva, ki ji je bilo dovoljeno na švedski tradiciji začeto zakonodajo razvijati dalje. V tem so videli svojo veliko priložnost in vztrajali, da je treba zakone spoštovati. To se je vpisalo v njihov nacionalni habitus.
 

Finsko prebivalstvo je homogeno – samo 3 do 5 odstotkov ljudi je rojenih v tujini. Revščine skorajda nimajo, lani pa so celo začeli poskusno uvajati univerzalni temeljni dohodek.
 

Stopnja neenakosti je na Finskem na splošno manjša, tudi razlike v dohodkih so manjše. Dejstvo, da jih je malo (dobrih pet milijonov), jemljejo zares in zato dobro poskrbijo za vsakega otroka. Pomoči v finskih šolah je, kot rečeno, več, pa tudi bolj vztrajna je kot pri nas. Finski otroci so v šoli več kot naši. Zajamčena količina ur pouka je namreč le priporočena, naša, sicer podobna, pa je maksimalna. Če so finski učenci lahko na šoli uro ali dve dlje na javne stroške, so veseli, pri nas pa...



JE DOBER ŠOLSKI SISTEM MOŽNO POSNEMATI?


Takoimenovanega finskega recepta za dober šolski sistem ni mogoče preprosto prenesti v drugo okolje in pričakovati, da bo deloval. Zelo pomembna je namreč celotna kultura posamezne družbe, ter socialno okolje, iz katerega učenke in učenci prihajajo. Ti dejavniki pomembno vplivajo na šolski sistem in na dosežke; zato ne moremo trditi, da so učitelji najpomembnejši posamezni dejavnik, ki pripomore k izboljšanju kakovosti izobraževanja. Dr. Pasi Sahlberg izrecno poudarja, da se z boljšimi učitelji v šolah ne bodo samodejno izboljšali posameznikovi učni dosežki, saj učitelj ne more preseči družbenih dejavnikov, ki vplivajo na otrokove možnosti za učenje. Pomemben je ustroj celotne družbe. Prav dohodkovno ozadje oziroma neenakost na tem področju se zelo odraža v dosežkih v izobraževanju in na drugih pomembnih življenjskih področjih.



ZAKLJUČEK


Če pa se vendarle vprašamo, kaj od vsega bi bilo nemara možno in vredno posnemati?

-Podaljšanje otroštva za eno leto – da;

-Podaljšanje razredne stopnje na šesti razred – da, vsaj po naših izkušnjah: Ob prehodu na predmetno stopnjo, kjer vsako uro zamenjajo učilnico in učitelja (običajno tudi 'premešajo' oddelke), povezanost v razredu upade, prav tako učiteljski nadzor; nasilje ter kaos dobita prosto pot.

-Krajše srednješolsko izobraževanje – da; tako kot iz osnovnošolskega kurikuluma, bi tudi iz srednješolskega lahko izbezali balast in tako pridobili nazaj eno leto, 'izgubljeno' z všolanjem pri sedmih, namesto pri šestih letih.

-Dejansko (ne samo deklarativno) prizadevanje za zmanjševanje neenakosti – da; na primer prelaganje šolskega dela na starše, ki ga slovenske osnovne šole prakticirajo v različni meri, to neenakost povečuje. Prav tako vse večji stroški, vezani na naše 'brezplačno' šolstvo.

-Boljše poklicno usmerjanje, predvsem več seznanjanja z dejansko realnostjo poklicev v praksi – da;

-Izboljšati kvaliteto pedagoškega kadra, z uvedbo tehtne selekcije pri sprejemu na izobraževanje ter z izboljšanjem samega izobraževanja – da;

-Povečati svobodo učiteljev pri izvedbi učnih načrtov, zmanjšati birokracijo in nadzor – da;

-Pomoč šibkejšim učencem, inkluzija, etika, vrednote, vzgojna vloga šole... Birokrati in formalisti našega šolstva bi pri teh točkah ponosno zatrdili, da to pa imamo tudi mi zelo dobro urejeno! Imamo - na papirju, v besedah; v praksi pa niti približno.
 

Ob vsaki od zgornjih točk se seveda pojavi prenekateri 'ampak' in 'kako?!'.

Vse bo možno, ko bo tudi pri nas politika poslušala in upoštevala stroko; ko bodo odločilna in odločujoča mesta zasedali najsposobnejši ljudje, ne pa tisti z največjim pohlepom po moči in lastnih koristih. Dokler je tako kot je, težko pričakujemo karkoli več od kozmetičnih popravkov, kljub temu pa moramo vztrajati, opozarjati, spraševati, iskati...



***

Postanite idejni podpornik ali aktivni sodelavec projekta Izboljšajmo šolstvo.

***


26 komentarjev:

  1. Obvezno branje za vse, ki so v kakršnem koli stiku s šolstvom!

    OdgovoriIzbriši
  2. Vse to je prelepo a izvedljivo,le našim politikom ni pisano nakožo,o čem bi se pa potem pogajali,če bi vse tako lepo teklo.Ne,ne,politikarji ne razmišljajo o boljših možnostih za otroke-šolarje,dijake,študente,saj nimajo časa,kako pa bi potem lahko reševali svojo eksistenco,če bi jim šolstvo vzelo preveč časa.Na žalost,imamo v politiki- v parlamentu vse preveč neandertalcev,ki se jim zdi njihova stopnja ...čisto zadostna.

    OdgovoriIzbriši
  3. Državni sistem rabi butaste ljudi; tiste ki gledajo vsa poročila na TV, so zaposleni in delajo za druge in nosijo denar v trgovino in na banko :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Zopet en dokaz, kako lahko funkcionirajo stvari, če gremo vsi v isto smer-cilj.Je pa tako šolstvo na vrat na nos vnesti v slovenski prostor misija nemogoče.Namreč pri nas je v družbi še vedno preveč ukoreninjeno vse slabo kar je bilo prinešeno od zunaj (vsak posameznik je najboljši, najsposobnejši in oh in sploh "the best". Za vse slabo oziroma za neuspeh pa so krivi vedno drugi.Namreč v Slovenskem šolstvu in nasploh veliko preveč energije uporabimo za to, da iščemo, kdo je za kaj kriv, ne pa za iskanje rešitev.Mrcvarimo nek problem in ga prelagamo do nezavesti-otrok pa ta čas odraste po vzorcih, ki jih vidi pri odraslih.Torej nauči se, da se z njim vsi ukvarjamo in to pričakuje tudi kasneje.Le kdaj bo otrok dobil sporočilo, da mora za spremembe narediti tudi kaj sam? Pa še v bran naši šoli. Ni res, da je vse narobe. Le dobro bi bilo, če bi sodelovanje starši sprejeli res kot so-delovanje, ne pa proti-delovanje. Naj ne stopajo v bran svojemu otroku, ki je pogosto razvajen, vzgojno in čustveno zanemarjen, oborožen z družinskimi vzorci, ki pa so v naši ljubi deželici prežeti s prekletstvom potrošništva, plitke čustvene inteligence, nikakršne socialne empatije, da ne govorim, da so naši otroci funkcionalno nesposobni. Ja pa otroci, za to niso krivi, krivi smo starši. Pa nikar se ne izgovarjajte na družbo ali službo, družbo sestavlja vsak posameznik!!!!!!Otroci doma ne potrebujejo naprimer doktorja znanosti, pravnika,... ali katerikoli visoko zveneči naziv, doma potrebujejo le ljubeče in odgovorne starše, ki znajo postavljati meje. Za to pa res ne potrebujemo denarja, kajne?

    OdgovoriIzbriši
  5. Strinjam se z vsemi komentarji. Vsekakor drži, da je nekemu majhnemu segmentu družbe, ki ima v svojih rokah večino svetovnega kapitala in s tem moči, zelo v interesu proizvajati množico, ki ne razmišlja s svojo glavo, je vodljiva in dober potrošnik. Že zato se zdi praktično nemogoče doseči pozitivne spremembe v sistemu - ker mogočneži v ozadju vlečejo nitke tako, kot njim ustreza.
    Torej ni bojazni, da bi na vrat na nos uvajali kakšne radikalne spremembe, vsaj ne takšne, ki bi sledile zgledu uspešnega sistema, kot je finski. Če pa bi recimo - po nekakšnem čudežu - dobili možnost, da finski sistem v hipu prenesemo k nam, najverjetneje ne bi deloval, saj Finci sami opozarjajo, da k uspehu šolstva pripomore celotna narodna kultura, ne gre le za ozko šolske faktorje.
    Postavljajo se številna vprašanja, od tega - Kaj pa bi delovalo pri nas? do - Kako naj starši in učitelji ravnajo, da bo za otroke najboljše, dokler sistem je takšen kot je? Končni cilj tega bloga je najti odgovor prav na zadnje vprašanje, ker vse kaže, da bomo na bistveno boljše razmere čakali še dooolgo.
    Moja naloga (izoblikovati neke smernice za zmanjševanje škode, ki jo sistem povzroča otrokom, staršem in učiteljem) je toliko težja, ker omenjene skupine niso homogene. Starši smo si nadvse različni - od takšnih, ki otroke nerazumno razvajajo in ščitijo, jim ne postavljajo nobenih meja, do takšnih, ki smo jim privzgojili spoštljivo vedenje in željo po znanju, v šoli pa morajo prenašati nasilje prvih in nekvaliteten pouk, ki ga stalno motijo prvoomenjeni. Tudi učitelji so si nadvse različni - od takšnih, ki delajo predano in pri tem celo izgorevajo, do takšnih, ki v apatiji in lagodju čakajo, da nekako pač mine ura, teden, mesec... plačo služijo zgolj s fizično prisotnostjo. Otroci - ti so pa itak nadvse različni; po drugi strani pa lahko rečemo, da vsi potrebujejo isto - da jih spodbujamo, a ne primerjamo in ne ocenjujemo; da jim znanje ponudimo, a ne vsiljujemo; da jim dopuščamo zdravo mero svobode in jim na drugi strani postavljamo jasne in trdne meje. Sistem jim ponuja vse drugo, samo tega ne, kar bi zares potrebovali; šolski delavci se ukvarjajo s kupi birokracije okrog projektov in nazivov, diferenciacije, individualizacije, izbirnosti... tako da jim za učence zmanjka časa.

    OdgovoriIzbriši
  6. Seveda bi takoj z veseljem podpisal. Bere se pravljično. Ker sem poleg tega članka prebral še kakšnega in tudi katero raziskavo, knjigo o Finskem sistemu izobraževanja se bi podpisal še toliko prej. Imajo le malo višje število učencev v oddelku, hkrati pa v njem tri učitelje. Le ti se med sabo podpirajo, pomagajo jim še dodatni strokovnjaki in jih ne zasipajo s faktografskimi učnimi načrti, neživljenskimi pravilniki o preverjanju in ocenjevanju in banalno zahtevo po vseobsegajoči administraciji. Toda naš šolski sistem je kot ogromen Titanik, ki se ga zelo težko obrne v smeri nove paradigme. Zaenkrat to rešujejo učitelji, ki se jih onemogoča na vsakem koraku. Koliko časa pa bo še tako? Zakaj nikoli nihče ne vpraša učiteljev, učencev in staršev, kakšen izobraževalni sistem potrebujemo? O vsem vedno odločajo foteljarji, teoretiki in strokovnjaki, ki nikoli niso naredili ene same praktične napake, na podlagi katere bi sploh lahko postali strokovnjaki. Jaz hočem spoznati svoje učence. Videti, kaj jih veseli, v čem so dobri, kje se lahko dokažejo in kaj imajo radi. Za to skoraj ni časa. Pa bi moral biti. Moral!

    OdgovoriIzbriši
  7. Moram pohvaliti zelo dober prispevek o finskem šolskem sistemu. Pri nas je šolski sistem obrnjen na glavo. To lahko povem iz lastnih izkušenj. Moram priznati, da nimam ravno najboljših spominov iz tega obdobja, čeprav bi morali biti časi iz otroštva, torej osnovne šole v naših najlepših spominih. Moji spomini iz osnovne šole so na žalost slabi, saj so polni stresa, strahu, jeze, razočaranja in napetosti, ki sem jih moral doživljati od takrat, ko sem ponavljal 3. razred osnovne šole, pa vse do zaključka mojega osnovnega izobraževanja. Stalno me je spremljal strah pred ocenjevanjem, napetost kaj bodo rekli učitelji, pritiski na starše in mene, zaradi česar sem bil doma večkrat kregan, kar sem razumel kot odklanjanje ljubezni staršev, ker sem »slab učenec«, potem razočaranje ker moj trud ni bil nikoli primerno ocenjen ali opažen ter seveda veliko jeze do vseh učiteljev in na koncu tudi sošolcev, ki so bili boljši od mene, saj je naš šolski sistem vedno spodbujal samo najboljše v razredu, druge pa zanemarjal ali puščal od zadaj. Posul bi se s pepelom, če bi si to zaslužil. Sem imel sošolce, ki so bili po domače povedano »žleht«, ki so bili nemirni, moteči, nasilni…jaz nisem bil nikoli nemiren, moteč ali bog ne daj nasilen do drugih v razredu. Bil sem zmeraj tih in za sebe, saj sem se počutil izključenega. Zato me še toliko bolj čudi, da so se me poskušali znebiti, češ, ta sodi v posebno šolo s prilagojenim programom ali pa so rekli naj zaključim šolanje na skrajšanem poklicnem izobraževanju. Skratka, da ne bom predolg, jaz vidim glavni problem našega sistema predvsem v slabih učiteljih. Mnogi so pridobili svojo izobrazbo v »šnel kurosih« torej so pridobili svojo pedagoško izobrazbo po skrajšanem postopku. Pravih pedagogov je bilo na moji šoli malo. Drugi problem, ki ga vidim je v sistemu, ki omogoča psihično nasilje nad otroci. Obremenjevanje s stalnim ocenjevanjem, spraševanjem, kaznovanjem, nadzorovanjem itd in to v naši nezreli dobi, ko smo mlajši od 12 let je za otroke malo preveč. Na drugi strani pa je problem tudi v tem, da se sistem premalo ukvarja z manj nadarjenim, počasnim in povprečnim učencem, preveč pozornosti namenja samo najboljšim. Pravi zločin pa se mi zdi uvajanje nivojskih poukov. Jaz sem bil vedno v najnižjem nivojskem razredu. V teoriji bi nam morali učitelji posvetiti več pozornosti, ampak v praksi je to zgledalo tako, da so se v najnižji stopnji znašli na kupu sami problematični učenci, ki so potem motili pouk in se spet nisi mogel nič novega naučiti. Tako je bilo pred več kot 15 leti. Ne vem kako je danes, ampak se bojim, da nič boljše. Tema o reformi šolstva se meni zdi zelo pomembna. Naši učitelji že dolgo nimajo nobenega javnega spoštovanja, prav nasprotno, sovražijo jih mnogi. To je rezultat našega slabega šolskega sistema. Zato pozdravljam napore avtorice tega prispevka, da se spodbuja razprava o reformah našega šolstva, predvsem pa spodbujam, da se takšne zgodbe, kot je moja še bolj poudarjajo, saj pristojni ne bodo nikoli priznali svojih napak.

    Dovolite mi, da tukaj predstavim še svojo zgodbo, da boste tisti, ki me ne poznate bolje razumeli kaj sem z zgornjim komentarjem mislil. Povezava do mojega bloga:
    http://milanovi-utrinki.blogspot.si/2016/02/kako-sem-uresnicil-svoje-sanje.html

    OdgovoriIzbriši
  8. Bravo, čas je, da tudi pri nas naredimo konec birokraciji in samoumevnosti. Ampak tisti, ki imajo moč, tistim ni veliko mar. Govorim o zdolgočasenih učiteljih in ravnateljih. PS: pri nas se otroka definira glede na status v družbi, ne glede na znanje. Otrok z DS se avtomatično prerazporedi v šolo za otroke s posebnimi potrebami, med invalidne otroke in duševno motene, brez da se ga oceni, se mu da priložnost. Tak je sistem. Nikomur ni mar. Očitno se še ni rodil nekomu, ki je na vrhu vlade ali v pravi družbi.

    OdgovoriIzbriši
  9. Marjana, to je zelo uporaben povzetek za osveščanje. Zdi se mi, da gresta šolstvo in kultura eno z drugim. Skratka, če začnemo postopoma uvajati določene spremembe iz finskega sistema, bomo posledično spreminjali kulturo. In mogoče čez 20 do 30 let lahko uvedemo vse pozitivne aspekte napisane tukaj.

    Jasno je namreč, da bi celovita uvedba tega modela naenkrat povzročila pravo revolucijo glede na splošno raven razgledanosti ter vrednot v Sloveniji.

    OdgovoriIzbriši
  10. Pozdravljeni,

    sem Damijan Marin. Zivim in delam kot ucitelj sportne vzgoje na Finskem. Ze v napre se opravicujem za vse manjkajoce sumnike ;). Finski solski sistem res deluje priblizno tako kot je opisala gospa Marjana. Je pa nekaj trditev v clanku zmotnih.

    1. Otroci na nizji stopnji (1-6) imajo stevilcne ocene od cetrtega razreda naprej. Od jeseni 2016 pa se stevilcno ocenjevanje pomakne v drugo polovico petega razreda (prvega pol leta so se opisne ocene in po novem letu pricnejo ucitelji dajati stevilcne ocene).
    2. Standardizirane teste uporabljajo ze v drugem in cetrtem razredu za preverjanje znanja maternega jezika. Lahko ze prej, vendar se rezultati uporabljajo izkljucno za izbolsavo ucnega procesa.
    3. Ucenci so solo obvezni do 18 leta starosti in osnovna sola do devetega razreda je obvezna za vse.
    4. Ucenci imajo v osmem in devetem razredu 1 teden "prakse". Prvotni namen ni izobrazevanje na delovnem mestu temvec spoznavanje razlicnih poklicev.
    5. Domace naloge so sestavni del ucnega procesa od 3 razreda naprej. Pisanje domacih nalog se sistematicno preverja vse do devetega razreda.
    6. Ucitelji sodelujejo pri pisanju lokalnega kurikuluma. V manjsih obcinah vsi ucitelji, v vecjih se ustvari delovna skupina uciteljev, ki napise lokalni kurikulum in nato vsaka sola doda dodatne klavzule glede na svoje zmoznosti in potrebe.
    7. Placa ucitelja na Finskem je mogoce 102%, vendar je razdeljena na 12 mesecev (ucitelj je placan za 10 mesecev dela). Dejanska placa, ki jo ucitelj vsak mesec dobi je pod povprecjem. Poleg tega morate vedeti tudi, da gre poleg tega za statisticno napako, ker za potrebe statistike vzamejo placo meseca avgusta, ko je poleg normalne place izplacan tudi regres. ;)
    8. Vsak poklic na Finskem je spostovan.

    Res je, da je delo ucitelja spostovano in tudi zaupanje s strani vodstva je izjemno. Na primer: ne potrebujemo pisati priprav na vsako uro. Smatra se, da je kvalificiran ucitelj sposoben sam presoditi, kaksna priprava na uro ustreza njemu samemu. Tudi sredstva za dosego cilja (ucbenike, vaje, naloge,....) izbira ucitelj sam.

    Lep pozdrav s Finske,
    Damijan Marin

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Najlepša hvala za te informacije, Damijan. Tiste iz prve roke so vedno najboljše, jaz pa sem imela za pripravo članka na voljo samo spletne vire. Kot vidite, ima Dušan že takoj dodatna vprašanja, in tudi ostale bo verjetno še kaj zanimalo, še posebej, ker smo resno zavzeti, da nekaj doprinesemo k spremembam na boljše tudi pri nas. Zato bi vas prosila, če mi lahko pišete na moj mail, da ostanemo v stiku. Zelo bi nas veselilo! marjana.skalic@gmail.com

      Izbriši
  11. Damijan, hvala za tale odgovor, ki (kljub pomanjkanju šumnikov:)) lepo nakazuje, kako pomembno je preverjati vire pri raziskovanju in razmišljanju.

    Kako pa je z odmori? A so obvezni zunaj vsako uro? To se mi je zdel en tak zelo zanimiv podatek.

    In seveda, ali lahko kako sploh primerjamo obseg snovi in učenja? To je tisto, kar me najbolj zanima, saj se mi zdi, da je pri nas obseg res povsem nepotrebno prevelik

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Pozdravljeni Dusan,

      Na nizji stopnji so vsi odmori obvezno zunaj, na visji stopnji pa je obvezni odmor zunaj le eden. Dolzina odmora se razlikuje od sole do sole. Na nasi soli imamo naprimer odmore dolge 10 min in odmor za malico (topel obrok npr: mesne krogljice, pire krompir, solata, za piti je na voljo voda in mleko) je 30 min. To pa zato, ker imamo ucence, ki uporabljajo javni prevoz in smo vezani na njihov vozni red.

      V vecini primerov so odmori dolgi 15 min.

      Glede obsega snovi pa tezko recem. V kolikor mi poveste dolocen predmet vam lahko poizkusim prevesti obseg snovi iz kurikuluma. Lahko pa poizkusim vprasati tudi kolege. Sam sem namrec ucitelj sportne vzgoje, tako da o ostalih predmetih vem bolj malo. ;)

      Popravek se k moji prejsnji objavi. Domace naloge so del izobrazevanja od prvega razreda naprej, od tretjega razreda naprej pa dobijo domaco nalogo tudi za vikend.

      Izbriši
    2. Zanimivo, kako je potem v internetnih člankih prišlo do te dezinformacije, da domačih nalog ni. Uporabila sem dokaj verodostojne vire, npr. NewYorkTimes. Mogoče pa so tudi znotraj Finske razlike med šolami ali regijami?

      Izbriši
    3. Damijan, hvala za odgovor. To za odmore mi je v vsakem primeru odlična informacija. Se mi zdi, da res otrokom da neke jasne navade, ki so pomembne kasneje v življenju (da si med nalogami v službi prav tako delajo odmore). Zagotovo vpliva na boljše rezultate v vsakem delu.

      Za obseg snovi vas vključimo, ko dobim še sam kaj bolj konkretnih informacij. :) Se mi zdi, da pravzaprav ni povsem jasno, kako to sploh primerjati. Kako najti skupni imenovalec, oziroma merilo. Meter zagotovo ni. :)

      Izbriši
    4. Marjana, na splošno je tako, da po internetu kroži en kup dezinformacij ravno zato, ker novinarjev pravzaprav več ni. Verjela ali ne (sem veliko v teh krogih), velik delež člankov na spletnih mestih znanih medijev izdelujejo programski roboti.

      Vsebine prebirajo po različnih kotičkih, sestavljajo in izdelajo članke. Če je vsebina precej verjetna, gredo v neposredno objavo, drugače jih še malo preveri kakšen (verjetno študent) urednik.

      Če smo v šolstvu malo razočarani, so v medijskem svetu... obupani.

      Izbriši
    5. http://www.theverge.com/2015/1/29/7939067/ap-journalism-automation-robots-financial-reporting

      Izbriši
    6. Hvala za pojasnila in povezavo.

      Izbriši
  12. Hvala za tole branje. Vsak dan se trudim, da v razredu naredim kaj zanimivega, da so mulčki motivirani, da hočejo vedeti in da veliko sprašujejo in raziskujejo. Kako lažje bi bilo v omenjenem sistemu. Saj ne rečem, mnogo se da narediti tudi pri nas, le davek na to je precej visok v obliki žrtvovanja skoraj celotnega prostega časa za raziskovanje in priprave, za iskanje drugačnih načinov ocenjevanja, ki bi ga sicer morali že davno ukiniti, nenazadnje pa tudi malce neprijetni pogledi kolegov, svetovalcev, vodstva. Ampak trudimo se vedno znova in znova.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za komentar, kjer zelo lepo opišete težave, s katerimi se srečuje slovenski učitelj, ki je pedagog po srcu in ima resnično željo dati otrokom najboljšo popotnico. Ravno včeraj in danes sem bila na šoli za starše Godija Kellerja, ki je govoril o tem, da sistem ni dober za otroke, da pa znotraj njega nekateri ljudje uspejo delati zelo dobro. To je povsem res, me pa to ne pomiri, ker dobre učitelje si zaslužijo in morajo imeti vsi otroci, ne samo en del, ki 'ima srečo'. Finski sistem to dobro ureja, s tem da pazljivo izbirajo med kandidati za učiteljski poklic ter jim nudijo zelo dobro izobrazbo.

      Izbriši
  13. Pozdravljeni. Kar nekaj časa sem razmišljala ali naj zapišem repliko na članek. Pred nekaj leti sem študirala na Finskem in se dodobra seznanila s Finskim šolskim sistemom, še vedno imam stike s Finskimi učiteljicami, ki pa se zagotovo ne bi strinjale z vsem zapisanim. Kot je že napisal g. Damijan, se sistem poučevanja in način dela razlikuje med šolami. Učitelji so izjemno avtonomni. Obseg učne snovi je veliko večji in zahtevnejši kot pri nas - če že pogledate njihov učni načrt, je zapisan veliko ohlapnejše kot naš. Verjemite, da gredo učitelji v širino, sama sem bila presenečena kakšne podrobnosti morajo učenci znati, tudi faktografskega znanja, pa se nihče ne pritožuje nad tem. Kot je že g. Damijan, imajo domače naloge in to veliko bolj obsežne kot mi. Glede ocenjevanja pa bi rekla tako. Na Finskem morda tega ne imenujejo "ocenjevanje" vendar pa učenca nenehoma spremljajo, evalvirajo njegovo znanje, na šolah kjer sem hospitirala, so tudi spremljali učenčev odnos do dela, do predmeta in o tem redno obveščali starše. Na teh šolah so bili učenci tudi izjemno disciplinirani, sodelovali, se držali pravil. Na šolah imajo na voljo veliko več strokovnjakov, ki lahko pomagajo učencem s težavami, posebnimi potrebami,..., tega bi bil vesel vsak slovenski učitelj. Na voljo imajo sobe za "sprostitev" za nemirne in še kaj bi se našlo. Kot zanimivost naj navedem (tako so me seznanili učitelji), da v kolikor se učenec ne drži šolskih pravil in šolskega reda, pokličejo starše in morajo priti le-ti po njih v šolo... Od vsega kar pa me je najbolj navdušilo na Finskem pa je, da starši podpirajo učitelje (v dobrem in slabem), ne iščejo najprej napak pri učitelju ampak pri sebi, pri vzgoji otroka, sodelujejo s šolo, veliko več časa preživijo s svojimi otroki, ki jih vzgajajo v odgovorne osebe. V državi v splošnem vlada red, ki se ga otroci navajajo že od majhnega. Še veliko bi lahko zapisala, saj poznam Finski sistem zelo dobro. Kot dobronameren nasvet vsakemu, ki poveličuje Finski šolski sistem ali katerega drugega, pa priporočam obisk države in vključitev v njihovo življenje za nekaj časa. Ugotoviš, "da ni vse zlato kar se sveti". Tudi v Sloveniji so izjemne šole, izjemni učitelji, izjemni učenci, če jih le hočemo videti. Odstopanja pa so povsod.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za komentar. Informacije iz prve roke so izjemno dobrodošle. Kar opisujete, se mi zdi še vedno sistem, ki bi ga vsekakor bilo vredno posnemati - najprej v tem, da so učitelji skrbno izbrani med kandidati za ta študij. Iz tega, menim, potem sledi vse ostalo. Če je učni načrt obsežen in domače naloge prav tako (ne vem, kako se potem prikrade v internetne vire, da temu ni tako), a se nihče ne pritožuje, potem sem prepričana, da znajo finski učitelji bolje motivirati učence, učno snov prikazati kot smiselno povezano z življenjem, ter da imajo z učenci boljši, bolj oseben odnos. Kot vidim, pri njih pravila niso namenjena sama sebi, ampak jih dosledno upoštevajo, kar za naše okolje ne morem trditi. Dosledno se odzivajo na nasilje oz. vedenjske prekrške - pri nas se ne.
      Popolnoma verjamem, da starši spoštujejo učitelje; a gotovo jih ne zato, ker bi jim nekdo 'vbil v glavo', da je učitelje treba spoštovati, ampak zato, ker so učitelji vrhunsko izobraženi, kompetentni in se etično odzivajo. Odstopanja so res povsod, gotovo tudi na finskem ne gre brez njih. Odstopanj tudi ni težko sprejeti, če so primerno pogosta oz. redka. Pri nas je obrnjeno - dobre šole, dobri ravnatelji in učitelji pomenijo odstopanja od sicer na splošno slabega stanja, ponekod katastrofalnega.
      Posamezne dobre ali izjemne šole ne morejo odvzeti stisk tistim otrokom in staršem, ki so 'naleteli' na njihovo nasprotje. Ravno o tem ves čas govorimo: Sistemsko mora biti poskrbljeno za dober kader v šolstvu, zato je nujno potrebno uvesti selekcijo pri vpisu na ta študij, vsebino študija pa temeljito obogatiti s treningom vodstvenih, osebnostnih, čustvenih kompetenc.

      Izbriši
  14. Pozdravljeni,
    37 let sem učila v šoli, od tega 30 let v gimnaziji. Doživela se kar nekaj ne posebno učinkovitih reform. Vedno sem si prizadevala za pristen stik z dijaki in moj pouk je temeljil na kulturnem izročilu tradicije našega naroda. V tem grmu pa tiči zajec. Vse šolske reforme našega šolskega sistema se zgledujejo po nekih tujih in jih - žal kar na pamet prevzemajo. Ni bilo narejenih kakšnih posebnih analiz stanja v šolstvu, na podlagi katerih bi reformirali sistem. Torej, človek mora najprej pogledati sebe, svojo kulturo, njeno tradicijo, ki jo mora spoštovati in na njej graditi ter tako vzgajati tudi mlade. Kar pa zadeva učitelje in njihovo strokovno usposobljenost: vsaj v preteklosti je bilo opaziti negativno selekcijo za ta poklic v šolskem sistemu. Napisala sem le svoja osebna opažanja. Želim veliko uspeha pri prenovi, kjer boste upoštevali tudi želje učencev, v sodelovanju učiteljjev in staršev na temelju našega kulturnega izročila.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za vaš komentar, kjer na jedrnat način posredujete bistvo vaših dolgoletnih izkušenj v šolstvu. Hvala tudi za dobre želje.

      Izbriši
  15. Finski šolski sistem je globalistični trojanski konj. Kadar je glavni poudarek na enakosti, je končni proizvod največja možna mera povprečnosti. Pri tem je revni oz. otroci s posebnimi potrebami ne odnesejo nič bolje, kot v sistemu, kjer se talentiranih in kritično razmišljujočih otrok umetno ne poneumlja oz. v najboljšem primeru upočasnjuje. Mednarodne teste, na katerih se tako šolani otroci odrežejo najbolje itak pripravijo lastniki šolskega sistema in so rezultati zato naklonjeni programu.

    Propagandne informacije, ki se potem uporabljajo za promocijo prenove sistema pripravi elita vnaprej, da tak sistem lažje vpeljejo in razširijo. Odstopanja, o kakršnih pričajo nekateri komentarji so logična posledica njihovega double speak-a. Omenjena soba za t.i. sprostitev nemirnih otrok spominja na samico v zaporu. Zvito, ni kaj.

    Dokler ima vmes prste država, so lahko višji vstopni kriteriji za učitelje dober filter za določitev in separacijo "neustreznih" kandidatov, kot je npr. učiteljica slovenščine, katere članka sta v gosteh na tem blogu.

    Boljši kot finski sistem bi bil sistem šol z koncesijo, za vpis na katere bi starši dobili voucherje. Tako bi bile šole prisiljene stremeti h kakovosti in zadovoljstvu staršev in učencev, sicer bi se starši odločili za prepis.
    Na nek način prosti trg v šolstvu, kjer bi stroške še vedno krila država.
    Sicer pa je tudi ta model v arzenalu globalistov in ga ponekod za svoj namen dobro izkoriščajo tako, da koncesijo dobijo le tiste šole, ki izvajajo od države (torej od lobijev oz. korporacij oz. njihovih lastnikov) predpisane programe.

    Pri tako veliki množici nezainteresiranih staršev, travmatiziranih učencev, demotiviranih učiteljev in politikov brez moralnega kompasa je popolnoma nesmiselno pričakovati reformo šolskega sistema v korist otrok. Spremembe, ki jih bo v kratkem deležno naše šolstvo so uvedba teorije spolov, povečana rekrutacija istospolnih učiteljev in uporaba tablic s prednaloženimi programskimi okolji za temeljit zajem in analizo psiholoških profilov tako učencev, kot učiteljev. Posledično bo enostavneje sankcionirati vsa morebitna odstopanja in vzrejati predvidljivo, zmedeno in konformno čredo. Z vpeljavo evgeničnih doktrin (preveč nas je, ljudje smo škodljivci za planet, vode in zraka ni dovolj - postati morata plačljiva ...) bo te generacije čez nekaj desetletij enostavno nadomestiti z roboti.


    Javni šolski sistem izvrstno služi svojemu pravemu namenu (socialni inženiring, vtis željenih vedenjskih vzorcev, uboganje avtoritete brez kritičnega razmisleka ...), kar se ne bo spremenilo. Elite poskrbijo za reforme šolskih sistemov. Poleg interesa imajo tudi vsa potrebna sredstva in vzvode za spremembe.
    Z dobrim razlogom svojih otrok nikoli ne vpišejo na javne šole.











    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za vaš komentar, ki temelji na širšem in globljem vpogledu, kot ga je večina ljudi sploh sposobnih. Vsekakor se strinjam, da je potrebno na vse pogledati z distance in z vseh možnih gledišč in ne preveč hiteti z navdušenjem in posnemanjem.
      Če ste na fb, vabljeni v našo skupino https://www.facebook.com/groups/920264174694499/

      Izbriši