V univerzitetni študijski program Razredni pouk se lahko vpiše, kdor je opravil splošno maturo ali je pred 1. 6. 1995 končal katerikoli štiriletni srednješolski program.
Vsi kandidati morajo izkazati znanje slovenskega jezika na ravni B2 glede na skupni evropski referenčni okvir za jezike.
Če bo sprejet sklep o omejitvi vpisa, bodo kandidati izbrani glede na:
– splošni uspeh pri splošni maturi oziroma zaključnem izpitu (60 % točk),
– splošni uspeh v 3. in 4. letniku (40 % točk).
Enaki so tudi pogoji za vpis na študij socialne pedagogike in študij dvopredmetni učitelj, le da pri slednjem ustreza tudi poklicna matura in opravljen izpit iz še enega maturitetnega predmeta. O kakršnih koli veščinah ali osebnostnih lastnostih v sklopu vpisnih pogojev ni govora.
 |
| vir: Unsplash |
Pedagoški študiji nimajo najboljšega slovesa. Ko se starši med seboj pogovarjamo o nezadovoljstvu z osnovnimi šolami svojih otrok, pogosto kdo reče: »Je sploh kaj čudnega, da je tako? Kar spomnite se, kdo iz naše generacije se je na koncu srednje šole vpisal na pedagoško – najmanj sposobni v razredu.«
Navajam nekaj mnenj iz razprav v skupini na Facebooku:
– Pogosto se celo dogaja, da gredo za učitelje izredno slabo zmogljivi učenci. Zadnjič sem srečal gimnazijko, ki je imela ves čas popravne izpite, maturo je opravila komaj z minimalnim številom točk v drugem poskusu. Vpisala se je na razredni pouk. ~ profesor na srednji šoli
– Recimo bobu bob in priznajmo, da je veliko študentov razrednega pouka takih, ki jim v srednji šoli ni šlo, ta smer pa je bila ena redkih, na katere so se lahko vpisali oziroma je ena teh, ki dopuščajo dovolj študentskega življenja. Kar ne bi bil problem, če bi bili vsaj osebnostno primerni za v razred, a marsikateri ni. Eno je doštudirati nekaj, samo da si diplomant; opravljati delo, za katerega si se šolal, pa nekaj povsem drugega. V razredu padeta volja in motivacija tudi učitelju, ki si je to želel postati, kaj šele tistim, ki si tega niso želeli. Je razlika, če proti svoji volji delaš v proizvodnji za tekočim trakom ali pa delaš v razredu, kjer počasi trgaš generacijo za generacijo.
– Komentiram kot profesorica. Nujno je treba uvesti selekcijo pri vpisu na študij. Zakaj? Ker je pedagoški poklic večini samo alternativa, da ne pavzirajo! Ker ni sprejemnih! 120 nas je študiralo slovenščino, od tega jih še danes večina ne zna sklanjati besede otrok v množini! Žal je tako, da je veliko učiteljev slabih, z leti pa postanejo še slabši in ogromno je takih, ki po petdesetem letu psihično niso sposobni stati pred gručo otrok. Kot mama pa lahko napišem tole: ja, od učiteljev se res ogromno pričakuje, ampak to, kar se dandanes dogaja v šoli, je žal katastrofa. Za to so krivi učitelji sami, ker se ne znajo postaviti zase. Vidijo, da sistem ne deluje in so kar tiho!
– Nikjer v času študija ne slišite o veščinah komunikacije med starši in učitelji. Dvomim, da ste se učili o poteku razrednih ur, o razgovorih z učenci o aktualnih temah, ali pa o poteku govorilnih ur, roditeljskih sestankov. Teh veščin nihče ne uči. V času študija prevladuje le tekma iz ocen na izpitih in izpolnjevanje pogojev za naslednji letnik – zgrešeno. Na pedagoški študij se lahko vpiše vsak, ki ima dovolj točk – zgrešeno. Po celi črti ’streljamo mimo’. Dokler ne bo za vpis najpomembnejša empatija, ki jo nosi študent v sebi, se nam slabo piše.
~ dolgoletni učitelj
– Sem študentka na pedagoški fakulteti. Verjemite, da nas v 90 odstotkih učijo same blesarije. Premalo imamo psihologije in pedagogike. Največ poudarka je na tem, kako pravilno napisati učno pripravo in kako po zastarelih metodah izpeljati uro pouka točno tako, kot imaš napisano v pripravi. Če ti to ne uspe, moraš ponoviti postopek, dokler ti ne uspe točno po pravilih. Večina študentov ravno predmetov psihologije, socialnih veščin, pedagogike ne mara ali pa ne razume njihovega smisla, ker je pomembno le to, kako odpredavaš učno snov, da dosežeš cilje iz učnega načrta. Naj povem, da je ta faks po zahtevnosti od 1 do 5 na nivoju 1. Vsak se lahko nauči za oceno 7 ali 8 v dveh dneh.
– V moji generaciji na študiju razrednega pouka je bilo vsaj polovica od 120 študentov vpisanih zato, ker drugam niso bili sprejeti ali pa niso vedeli, kaj bi sploh počeli. Najbolj žalostno pa je, da sem se vse, kar sem potrebovala za delo v razredu, naučila, ko sem dobila prvo generacijo učencev.
Najboljši predavatelji so bili za filozofijo, psihologijo, sociologijo in biologijo, ostalo pa žalost, da o odnosu niti ne govorim.
– Predvsem je premalo prakse, ki bodočega učitelja postavi v realno okolje. Še posebno Filozofska fakulteta, ki ima samo par pedagoških predmetov in mogoče 12 ur hospitacij v šoli. Na teh urah je pa itak vse tipi topi. Kot novopečeni učitelj padeš v razred, opremljen z vso teorijo svojega predmeta, a kaj, ko je to le 20 odstotkov poklica; niti ne veš, če sploh si človek za tak poklic.
– Hči je končala diplomski študij pedagoške smeri in se želela vpisati naprej na magistrskega. Štiri dni pred sprejemnimi izpiti so kandidati izvedeli, da sprejemni izpit sploh bo. To je prva cvetka, ki jasno kaže na žaljiv in nekorekten odnos do študentov, pa tudi, da se pedagoški študij da narediti z levo roko. Ko so študentje in študentke spraševali po temah sprejemnega izpita, so dobili odgovor, da bodo pisali o ’temeljnih znanjih’. Pravkar smo izvedeli, da je sprejemni izpit naredila. Prejela je odgovor, ki navaja: število točk na izpitu, število točk in povprečno oceno dodiplomskega študija, odstotne točke diplomskega zagovora in pod črto seštevek vseh točk, ter koliko točk in odstotkov je potrebno imeti za vpis na magisterij. Kje je tu človek, ki bo delal z ljudmi in to v večini mladimi ljudmi, če ne celo z najmlajšimi? Kje je tu socialni in človeški čut študenta, sposobnost empatije ...? Vidite, to je slika našega študija, ki se zrcali v marsikaterem učitelju, ki kasneje po vzoru odstotnih točk poučuje mlade ljudi. Se sprašujete, zakaj je v šolah tako, kakor je? Tu je en del odgovora.
– Tudi sama sem študentka Pedagoške fakultete v Ljubljani, smer razredni pouk, sedaj že na magistrski stopnji. Če pogledam nazaj, sem nad študijem zares razočarana. Od nas pričakujejo, da bomo kot stroji ter zahtevajo ogromno nepotrebnih stvari, sami pa ne premorejo niti malo empatije, kaj šele, da bi nam sami s svojim vedenjem dajali zgled. Ne držijo se dogovorov, izpitov ne popravijo v sedmih delovnih dneh, do nas pa so zelo strogi, če česa ne oddamo do dogovorjenega datuma. Ves čas zamujajo ali pa sploh ne pridejo, ker so pozabili, da imajo predavanje. Učijo nas večinoma le skozi teorijo – v štirih letih smo imeli šest tednov prakse. Zelo malo je na tej fakulteti zares predanih profesorjev, za katere nismo le številka.
...
Fakultete, ki izobražujejo bodoče učitelje, torej menijo, da je za ta poklic primeren kandidat vsak, ki je končal srednjo šolo in opravil maturo. Tako ne morem kaj prida zameriti tistim učiteljem, ki so zgrešili poklic, saj jih sam sistem zavede, ko jim sporoča: Pridite študirat za učitelja, saj to ni nič takega, poučuje lahko kdor koli, ki je naredil maturo ... samo izpite pri nas morate še opraviti. Vzbuja jim iluzijo, da bodo kot učitelji morali znati samo držati monolog pred tablo, ki ga nihče ne bo prekinjal, saj bodo v klopeh učilnice tičala lesena polena, ne pa živi otroci. Pa za birokracijo bo treba skrbeti, tu bo treba že malo bolj paziti. Potem pa pride do tega, da so učitelji povsem ogorčeni, ker se otroci obnašajo kot pravi otroci in ne kot predmeti, ki jih lahko po mili volji prekladaš sem in tja. Njihovo ogorčenje načenja njihovo lastno zdravje, se razliva po učencih in njihovih starših, občutijo ga sodelavci in njihove lastne družine. Pljuska pa tudi v medije, kjer potem beremo, da so otroci neobvladljivi in starši nemogoči, da imajo oboji preveč pravic, ne poznajo pa dolžnosti.
Učiteljicam in učiteljem ni nihče povedal, da bodo v šolo prihajali čisto vsi otroci in starši, ne samo tisti umirjeni, ustrežljivi in vljudni, ampak vsi, iz vseh različnih domov, tudi takih, kjer vlada nasilje, alkoholizem in druge oblike zasvojenosti, zlorabe, bolezni, osebnostne motnje ... in da bo z vsemi temi treba nekako shajati, celo znati delati z njimi. Gre za visoko zahtevno delo, ki zahteva dobro psihofizično kondicijo, raznolika znanja, veščine in osebnostne lastnosti ter modrost. Učiteljev nihče ni pripravil na vse to – na realnost poučevanja.
Ampak – drago šolstvo, vi služite družbi, kakršna je tukaj in zdaj. Tu ste z namenom poučevati otroke, kakršne imamo, in sodelovati s starši, kakršne imamo, ne pa z nekimi hipotetičnimi, ki bi si jih vi želeli. Strokovnjak profesionalec se po najboljših močeh spoprijema z delovnim problemom, pred katerim se je znašel, išče nova znanja in nove poti, ne pa toži o tem, kako bi si želel imeti drugačen, lažji problem.
Največjo odgovornost za to, da toliko učiteljev ni ustrezno pripravljenih na realnost njihovega dela, pripisujem fakultetam, ki jih vpisujejo in izobražujejo.
Prebrali ste odlomek iz knjige Šola, kam greš? - 2. del.
Za primerjavo preberite še opis finskih izbirnih postopkov:
Ni komentarjev:
Objavite komentar